Kdor ne skače, ni Sloven’c

Ko bodo bodoči rodovi nekoč znova sestavljali pregled slovenske mitologije, ne bodo mogli mimo imena Planica. Čeprav gre za dolino, katere dno je simbolično izmerjeno na dnu skakalnic, je v mitološkem smislu visoka kot Triglav.

V resnici ga je celo prerasla – Triglav je pač le eno izmed skupnih božanstev, ki si jih delimo z drugimi Slovani, Planica pa je samo in izključno naša. Je delo naših rok in naših možganov, naše volje in vizije ter tradicije in zgodovine. Osem skakalnic vseh velikosti v dolini, ki jo pred močnimi vetrovi varujejo visoki gorski masivi, je kot osem insignij slovenske nacionalne identitete. Če imajo denimo Avstrijci Štefanovo katedralo in znamenitosti znotraj Ringa, Francozi Eifflov stolp, Američani svoj Manhattan z nebotičniki, ki prebadajo nebo, in če imajo Kitajci svoj zid, ki ga je mogoče videti z Lune, imamo Slovenci planiške skakalnice. Imamo seveda tudi Ljubljano s fotogeničnim srednjeevropskim starim jedrom in ostanki weltschmertza. A ne pozabimo, Ljubljana ni vsa Slovenija, čeprav jo hoče predstavljati.

Planica pa je postala posvečen kraj, na katerem se najbolj celostno izrazi slovenski narodni značaj: smo tehnično spretni in marljivi, sposobni smo razumeti in uporabiti zakonitosti fizike, da lahko postavimo objekte, na katerih skakalcem zrastejo krila; smo tudi individualisti in posebneži, ki uživamo v ekstremnih športih. Kdor je kdaj pogledal z vrha katere izmed letalnic v dolino, se bo strinjal, da je spust po njej čista skrajnost. In vendar je mogoče to skrajnost postaviti v vsakdanje življenje mladih skakalcev, nekam med njihove šolske obveznosti in spletno brkljanje. Da lahko v zavetju gora vzgojimo rod športnikov, ki si upa vzleteti in leteti, je treba imeti neko zelo posebno znanje, ki ga ni mogoče kar poguglati. Navijači, ki so pokupili prav vse razpoložljive vstopnice, celo nekaj ponarejenih, in v desettisočih drli v dolino skakalnic, vse to nezavedno vedo in občutijo in zato dojemajo planiške skoke kot nacionalni praznik.

In kot je v tradiciji naših nacionalnih praznikov, tudi v Planici ne manjka harmonik in alkohola. Tudi ta pač sodi, če hočemo ali ne, k naši tako imenovani mokri kulturi in vse to izrazimo na skakalnicah in pod njimi. Zato, ker se je narod v tem dogodku prepoznal. Vsaka takšna prepoznava pa mu hkrati pomaga, da postane zavestnejši in tako tudi učinkovitejši. Občutenje nacionalnosti je nekaj, kar vsakogar od nas povezuje z neko predstavo v skupnost. Čeprav smo naučeni, da se identiteta naroda napaja v jeziku, je resnica tudi to, da predstava o povezanosti v skupnost nima last­nosti jezika, ampak jo nekako čutimo s telesom, s katerim smo dobesedno rojeni v narod. Naroda pač ne sestavlja le beseda, ampak tudi nekaj veliko bolj konkretnega, to sta čutenje in čustvo.

In kadar je kultura naroda tako vitalna, da zna ta občutenja in čustva izraziti, takrat se nezaved­na narodova bit prebije do zavedanja in ta narod se lahko prepozna v nekih stičnih točkah. Gotovo so nekatere od teh stičnih točk tudi neprijetne, celo zelo boleče. Marsikomu ni všeč, kar vidi, kadar mu kultura nastavi zrcalo. Kultura je pač neka takšna družbena naprava, ki pomaga družbi razumeti samo sebe, včasih razgali nasprotja, včasih pa poveže člane družbe v občutju skupnosti. Čeprav je pri Slovencih občutenje naroda danes morda bolj kot kdajkoli povezano s telesno-gibalnimi uspehi mladega športnega rodu, se »visoka« kultura te ravni izogiba prav toliko, kolikor se ji nastavljajo politiki.

Ljubiteljem gesla Kdor ne skače, ni Sloven'c je verjetno povsem prav, da kulturniki njih in njihove športne junake iz vseh mogočih disciplin nonšalantno pometajo pod preprogo popkulture. Toda ali ni prav veliki finale svetovnega prvenstva, na katerem se z največjo lovoriko tega športa okrona slovenskega naroda sin – to je bilo jasno že tedne pred velikim spektaklom –, velika priložnost tudi za kakšno umetniško točko tako imenovane visoke kulture? Planica se sicer ne more primerjati z največjimi športnimi dogodki in njihovimi otvorit­venimi slavji, kljub temu pa njena privlačnost ni neopažena v svetu. Gledalci, ki bodo »skakali« v Planici, bodo lahko poslušali tudi nekaj popkoncertov, ki jih organizira Val 202, preostali svet, ki pač ne skače kot Sloven'c, pa ne bo nikoli zvedel, da je Planica sodobna mitološka os, okrog katere se vrti celota slovenskih čustev in občutkov.