Kekčeva zdravnica

7. 1. Težko dihaje, hodi popotnik navkreber pa v dalji na križpotju, pod razpelom, uzre kup bede, ubožca. Prišedši bliže, sliši in vidi, javk in stok neustavljivo dereta iz nesrečneža, ki čepi na kupčkasti čobodri, govna, scaline in preostalih sokov. Smrdi do neba, pa vpije tudi tako visoko, grozi mu, da bo zgnil v lastnem dreku, neformiranem, driskastem. Vzpenjalcu se kajpada ne zasmili, povpraša pa ga vseeno: Kaj pa je tako neznosnega, da se komaj znosno dereš? In para izsmrka: Noviiiiiiiinar seeeeeem!

9. 1. Obrabljeno je kot ne vem kaj – da je časopis, ko na svetlo pride, že porumenel, starikav, primerjaje z elektroniko. Časopis ne zmore zgrabiti pojma danes, ko je danes, ga še ni, ko je, pa je vse skupaj (bilo) že včeraj. Ja, se mi je nekoč zgodilo, da sem članek pisal v obdobju med dvema grozečima glavoboloma, nad natisnjenim pa se samozadovoljeval, ko sta bila glavobola mimo, glava pa porezana in nazaj zašita. Živimo od danes na jutri, žalibog tudi umremo po teh parametrih, kar pa časopis zamudniški ne tolerira. En dan si živ, drug dan pa si samo še v časopisu.

12. 1. V manjšem kraju je veliko zadevščin pomanjšanih, nekaj kljub temu veličastnih. Sobota je bila, ko sem želel krajevni otroški zdravnici sporočiti, da je detetu, ki smo ga dan prej na ogled pripeljali, bolje pri duši in telesu. Pa sem se bal, da bi me izžvižgali. Medicinka pa je govorila, govorila, vsi so jo poslušali in ji za finale zaploskali. Bila je odlična Kekčeva mama. Profesionalno besedno v ordinaciji še preskopa, amatersko na teatralnem odru pač ne, pač jezična dohtarca.

16. 1. Ako bi bil še enkrat mlad, vesel – ja seveda, ranost je bila ena sama rana –, ne bi zamujal za četrt stoletja s športnim plezanjem. Vitek, kitast, vzdržljiv, paša za neprezahtevno oko bi postal, športno (obstaja tudi nešportno?) plezanje nadgrajeval z večraztežajnimi smermi, toplodobno plezarijo z visokogorsko, zimsko in – morda končal polomljen ali v večnost vzet v kakšnem kuloarju. In ne bi imel priložnosti pisati o zamujenem. Tako pa sem začel z oprimki v času, ki ga ob drugačnem scenariju še zgrabil ne bi, in se pri šestinštiridesetih slepim, da človek še v oktobru svojega žitja lahko napreduje. Ne vsak dan, ne v vsakem pogledu, ne vse bolj, malce pa le.

18. 1. Mislil sem, da se to dogaja le v risankah, pa je bilo res. Bilo je pri rdeči, iz sivega avta za osebne potrebe stopi moški, zakorači proti belčku pred seboj, potolče po šipci, nato sunkoma odpre voznikova vrata, začne klofutati, eno zapestjece vidim, ki se je poskušalo braniti ... Potem je bila zelena in konec, frajer je še parim, ki smo ga v oči pogledali, požugal in vsak je zavozil po svoji poti. Se zgodi, zanimalo me je le, je na gobec udaril babo ali celo dedca?