Kislo keltsko jabolko

Da si Irska želi čim več tujih investicij, še zlasti na področju novih tehnologij, ni nobena posebnost. Tudi druge države imajo enake želje. Irska je izbrala model z nizkimi davki, s katerim je pritegnila multinacionalke in tudi jezila druge članice EU. Zgodba o Applu je hujša. Vlada v Dublinu je ameriškemu proizvajalcu iphonov dolga leta omogočala poseben režim, s katerim se je skoraj povsem ognil plačevanju davkov na Irskem in kjerkoli drugje.

Z odločitvijo evropske komisije o Applu je bitka proti agresivnemu izogibanju plačevanju davkov dobila nove razsežnosti. Čeprav je bilo dolga leta okvirno znano, kaj se dogaja, Bruselj in vlade članic niso naredili ničesar konkretnega. Evropske države so tekmovale za naložbe in zniževale davke. Velikim podjetjem je ob pomoči armad strokovnjakov iz svetovalnih hiš uspelo izkoriščati takšno vzdušje, različne sisteme v članicah in luknje v zakonodaji.

Šele po izbruhu afere LuxLeaks pred dvema letoma, ko se je razkrilo, s kakšnimi kupčijami z državo se multinacionalke lahko ognejo plačevanju davkov, se je evropska politika zganila. Članice so se vsaj načeloma zavezale, da se bodo medsebojno obveščale o davčnih kupčijah z velikimi podjetji. Navsezadnje olajšava, ki je, denimo, v Luksemburgu omogočena kateremu podjetju za posle v vsej EU, povzroča luknjo v blagajnah drugih članic.

Tako multinacionalke kot članice bi se morale sprijazniti s temeljnim pravilom, da morajo biti dobički obdavčeni v deželah, v katerih so ustvarjeni. V Dublinu in Applu se branijo, da so takšni, pravzaprav nepredstavljivi davčni privilegiji skladni z irsko zakonodajo, a na koncu so bili oškodovani davkoplačevalci po vsej EU. Irski davkoplačevalci ali mala podjetja o njih niso mogli niti sanjati.

Preden bodo o primeru odločila evropska sodišča in se bodo stvari povsem razjasnile, bo minilo še kar nekaj časa. Kljub temu je gotovo, da se članice in multinacionalke raje ne bodo več odločale za takšno ravnanje. Vsaj ne v EU. Zato je težko razumeti sprenevedanje in zgražanje Appla, ki je dolga leta za dobičke v EU plačeval davke, ki so bili nižji od enega odstotka, v skrajnem primeru pa le 0,005 odstotka. Posebno bizarno je, da Irska, nekdaj opevani keltski tiger, ki je leta 2010 po poku balona moral prositi za pomoč, noče Applovih milijard. Logično bi bilo, da bi bile za njih zainteresirane druge evropske vlade, saj so se na zeleni otok stekali dobički, ustvarjeni v drugih državah EU, ne da bi bil v njih plačan en sam evro davka. To bi bilo za njih v času praznih blagajn in velikih dolgov blagodejno.

Konec brezobzirnih davčnih praks bi lahko okrepilo zaupanje evropskih državljanov v sistem, ki je bil doslej videti, kakor da velikim omogoča skrivanje dobičkov, malim pa vsepovprek zateguje pas. Tudi trda drža Bruslja, predvsem komisarke Margrethe Vestager, ki se je ne glede na pritiske Washingtona odločila za tvegan korak, lahko čedalje bolj dvomljivim državljanom pokaže koristi EU.