Kitajski model

»Dve poti sta se razhajali v rumenem gozdu in žal mi je bilo, da nisem mogel prehoditi obeh, popotnik le ene poti sem dolgo stal.« Tako pravi pesnik Robert Frost, o katerem vse pogosteje razmišljajo vsi, ki opazujejo, katero pot bodo izbrale svetovne sile. »Vzdihujoč bom o tem pripovedoval nekje čez mnogo, mnogo let: dve poti sta se v gozdu razšli in jaz, jaz sem izbral manj izhojeno, in v tem je bila edina razlika.«

Kitajska je pravkar izbrala pot, po kateri je njena zgodovina pogosteje korakala. Vso oblast je predala v roke enega človeka. Tiskovni predstavnik zasedanja zakonodajnega organa Zhang Yesui je hitro pojasnil, da Kitajska nikomur ne bo vsiljevala svojega modela, saj ni konfekcijske številke, ki bi vsem enako ustrezala. A tudi drugi bi radi ravno tako korakali po tisti gozdni poti, ki je ni izbral pesnik, ampak številni diktatorji.

Prvi se je, menda v šali, odzval Donald Trump. »Glejte, on je to zmogel narediti,« je dejal predsednik najmočnejše demokratične države na svetu, »in mislim, da je to odlično. Morda bomo tudi mi nekoč poskusili narediti kaj takega.«

Sliši se preveč strašljivo, da bi bilo šala, in preveč spominja na to, kakor se je do zdaj vedel ameriški predsednik. Zato se moramo resno vprašati, kako zelo je na odločitev Kitajske, ki je svojemu vodji Xi Jinpingu ponudila dosmrtni mandat, vplival čas, ko vera v demokracijo izginja pod udarci političnega cinizma, in kako zelo azijska sila dejavno ustvarja takšno globalno vzdušje, v katerem propadajo temeljne ustanove razumske ureditve.

Demokracija je postala podobna prodajalnam čevljev na pekinški ulici Wangfujing, toda ne sedanjim, v katerih je veliko zelo različnih modelov, ampak tistim iz časov velikega pomanjkanja, ko je bilo mogoče izbirati med črnimi platnenimi s tankim plastičnim podplatom in temnomodrimi platnenimi s tankim plastičnim podplatom. In če ti niso všeč nobene, ker te v obojih zebe v noge, izberi Berlusconija. Ali Vučića oziroma njune manekene za pokvarjeno prihodnost.

Kitajska, je povedal tiskovni predstavnik Zhang, ne namerava spodkopavati obstoječe svetovne ureditve. Namerava jo braniti pred samo seboj – pred Ameriko, ki jo je ustvarila, in pred Evropo, ki je imela največjo priložnost, da bi jo izboljšala in posodobila. Iz Velike palače ljudstva doni pomembno vprašanje: ali človeštvo vedno izbere tisto gozdno pot, po kateri so nekoč že korakali, in zato dovoljuje zgodovini, da se ponavlja ne le kot farsa, ampak tudi kot perpetuum tragedije? Izjemno pomembno je, kako se bo na kitajski korak nazaj odzvala Evropa in koliko evropskih politikov si bo – menda v šali – zaželelo, da »bi tudi mi nekoč poskusili kaj takega«. Pravzaprav smo to že naredili. In to nekajkrat. Toda bistvo napredka je v tisti Frostovi poti, po kateri se redkeje hodi. V tem je, pravi pesnik, edina razlika. Pri vseh drugih poteh že vnaprej vemo, kam vodijo.