Tiskane izdaje
Kje je meja, se sprašujejo ustvarjalci v nedeljo končanega letošnjega festivala Ex Ponto – v kontekstu posameznika, njegovih življenjskih izkušenj, osebnih in družbenih, obrušenih in okrušenih v medsebojnih razmerah in razmerjih, v političnih turbulencah, ekonomski krizi pa tudi v procesih globalizacije. Kaj pravzaprav imata skupnega Ex Ponto in današnji dan, ki je po vsem svetu posvečen boju proti samomoru?
Ta mednarodni projekt uprizoritvenih umetnosti je artistične korenine pognal pred dvema desetletjema – sprva v povezovanju in izmenjevanju kulturnih programov med Ljubljano in mesti iz držav, vzniklih na območju nekdanje Jugoslavije. Meje so se sčasoma razširile, rdeča nit festivala pa je ostala nespremenjena: razgrinjanje aktualnih, v javnosti zapostavljenih tem.
V tem sklopu je pred dvema dnevoma v Ljubljani gostoval projekt 55+ zagrebškega Montažstroja v režiji Boruta Šeparovića, ki je tudi avtor koncepta. V predstavi ne nastopajo znani igralci, ampak povsem običajni ljudje, ki jih je življenje zaznamovalo na zelo različne načine – tudi z izgubo otroka, ki je naredil samomor iz povsem neznanega vzroka – in ki so se preprosto naveličali biti statisti v svojem življenju. Zato so postali protagonisti edinstvenega zgodovinsko-kulturnega dogajanja, nepotvorjenega, z različnimi umetniškimi pristopi zabeleženega zapisa, ki prikaže življenjski vsakdanjik naših sosedov. Ljudi, ki so jih dogodki v življenju – razpad Jugoslavije, vojna, povojno postavljanje na noge in verjetje političnim floskulam, ki so poštenim odvzele ne le službe in osnovo za obstoj, ampak tudi upanje za boljšo prihodnost njihovih otrok – zavedli in jim na koncu vzeli veliko. Preveč.
Oni so zdaj iztrošeni. Oni so breme. Oni so višek. Oni so pozabljeni. Oni so nevidni. Oni so volilni stroj. Oni imajo za seboj več kot 55 let življenja (nekateri tudi dve desetletji več kot 55) – in prvič doslej so privolili v igro, ki to ni. Njihovi glasovi namreč niso več zgolj vzvod za omogočanje političnih igric, ampak pripomoček za pripoved o najpomembnejših minutah, ki so vplivale na tok njihovega življenja.
Na življenje, ki ga je vredno živeti. O tem v imenu ene generacije spregovori 44 protagonistov. Iskreno, brez sprenevedanj, brez cenzure. O bolezni. O nasilju. O posledicah vojne. O družinskih razprtijah. O politični pokvarjenosti. O razprodaji družbenih vrednot in državnega premoženja. O odvisnosti, svoji ali otrokovi. O samomoru, otrokovem in skorajda tudi svojem. Brez vsakršne patetike, zelo iskreno je povedano in izpovedano pri občinstvu vzbudilo globoko spoštovanje in izzvalo nemo empatijo, stoječi poklon in nepozabno gledanje iz oči v oči z generacijo, ki je v življenju preživela marsikaj. Preveč.
Takšne izpovedi so neprecenljive, zlasti tedaj, če se, hote ali nehote, opravijo ob svetovnem dnevu boja proti samomoru. Ko slišimo in vidimo, kako boleče je lahko življenje v družbi, ki ni več sposobna topline. In ko vemo, da marsikdo te bolečine ni več sposoben prenašati. Zato tudi omenjeni dogodek, ki je hkrati gledališka izvedba, javno snemanje dokumentarnega filma in politični shod, zahteva razmislek.
Razmislek o tem, kako nujno je vrednotenje vsakega človeka in njegovega življenja, ki ga sicer današnji, v srži razvrednoteni odnosi lahko vodijo v skrajnosti. Treba je postaviti meje, predvsem pa ukrepati in pomagati. Saj zato smo tu, mar ne?
Kje je meja
Izpovedi o življenju, ki ga je vredno živeti, so neprecenljive. Treba je ukrepati in pomagati.
Objavljeno
10. september 2013 11.38
jsu*samomor
