Dober mesec je minil, odkar je vso Slovenijo globoko pretresla tragedija petletne deklice, ki jo je oče vrgel iz devetega nadstropja stolpnice na Zaloški cesti v Ljubljani. Usoda punčke, ki do zadnjega ni verjela, da jo bo moški, ki mu je neskončno zaupala, storil nekaj tako nedojemljivega, se je nedvomno dotaknila slehernega vsaj malo čutečega človeka. Prav vsi smo se spraševali, kako je sploh možno, da se kaj takšnega lahko zgodi in kakšen je moral biti ta dvainštiridesetletnik, da je bil sposoben ubiti svojega otroka. In kakor se že folklorno dogaja ob takšnih žalostnih epizodah, so mnogi začeli iskati »krivca« – kot je že običaj, so prst najprej uperili v centre za socialno delo pa v družinske terapevte, upravo zapora in še koga.

Več kot en mesec po tem, ko so deklico položili v mnogo prerani grob, pa je tragedija včeraj dobila še politično dimenzijo – poslanci SDS so zahtevali sklic nujne seje parlamentarnega odbora za notranjo politiko, ker bi radi odgovore, kako je potekala policijska akcija na Zaloški in zakaj k sodelovanju ni bila povabljena specialna enota policije. Po navedbah, ki so jih nanizali v svoji zahtevi, je bilo po nekaterih ocenah dovolj časa, da bi posredovala ta vrhunsko izurjena posebna enota. Številni so trdili, da bi bilo tragedijo mogoče preprečiti, če bi policija ravnala pravilno. Hočejo slišati pojasnila notranje ministrice Katarine Kresal, generalnega direktorja policije Janka Gorška in poveljnika specialne policijske enote Marjana Anzeljca.

Zelo legitimno je, da poslance zanima delo policije, prav vse pristojnosti imajo, da zahtevajo podrobna pojasnila o njeni odzivnosti in usposobljenosti. Ampak da za to izrabijo tako zelo žalosten dogodek, pa kaže na pomanjkanje določenega čuta. Njihova pravica je, da izražajo nestrinjanje s sleherno potezo ministrice in direktorja policije, dvomijo o njunih sposobnostih in kompetencah, ju zelo ostro kritizirajo, vendar – ali jim je treba v to vpletati tragično zgodbo petletne punčke? Boj za svoj prav bi tudi moral imeti neko mejo.

Politizacija tega, da je en 42-letnik, ki je že bil obsojen na zaporno kazen zaradi nasilništva, tako zelo nerazumno ravnal, da danes otroka ni več, ne more prinesti nobenega rezultata. Ta oče je punčko porinil skozi okno, ne socialni delavci, ne družinski terapevti, ne upravniki zaporov in ne policisti v takšni ali drugačni uniformi. Za razprave o delu policije in notranjega ministrstva je dovolj drugih iztočnic. Ko se je zgodil zločin, smo ga popisali, če bi spremljali državnozborska razčiščevanja na to temo, pa bi sledili logiki pobudnikov nujne seje in politizaciji tragedije. Dostojno je pustiti družino žalovati.