Decembra si lahko obetamo, da bomo končno dobili enega od ključnih razvojnih dokumentov države, Strategijo razvoja Slovenije 2030. To ne bo samo smerokaz, kam gremo, ampak tudi nabor visokih in povrhu merljivih ciljev, ki si jih zastavljamo v tem osrednjem državnem dokumentu. Čas za strategijo je videti ugoden, potem ko vsesplošna rast od gospodarske naprej skoraj poka navzgor po vseh šivih. A zato, da jo bomo lahko vzdrževali in ji postavljali vedno nove izzive, je treba veliko teh strateških ciljev takoj ali hitro in sproti uresničevati. Potem bo pot do leta 2030 in naprej lažja ali pa bo vsaj bolj jasno, kje smo že spet zamočili. Dejstvo je, da državne strategije razvoja nimamo že nekaj let.
Toda če bi se strateško obnašali, s strategijo ali brez nje, že doslej, potem morda danes ne bi imeli tako velikih težav, zaradi katerih imajo težave gospodarstvo, znanost in družba. Vsi že skoraj katastrofično izpostavljajo pomanjkanje delovne sile – tako visoko izobražene kot visoko kvalificirane. Tem obupanim opozorilom se sistemi odzivajo: vlada podpira cilje strategije »pametne« Slovenije (S4) in jih »servisira« z ukrepi, napoveduje se priprava Strategije razvoja in uporabe spretnosti Slovenije ...
Toda če bi bili bolj strateški, bi v zadnjega četrt stoletja samostojne države lahko bili bolj prijazni do mladih in njihovih družin in jim za začetek nudili cenovno ugodne vrtce in pokrili številne druge stroške, ki jih imajo pri snovanju svojih mladih družin. Potem bi bili naši veliki demografski problemi še vedno izziv, a morda manj katastrofičen. Če bi bili bolj predvidljivi, ne bi pred četrt stoletja začeli množično upokojevati velikega števila populacije sredi njihove najbolj aktivne delovne dobe, potem ko je zdaj tudi skupina 55+ vedno bolj strateška in je vseživljenjsko učenje strateški cilj.
Če bi bili bolj daljnovidni, bi izobraževalno politiko že zdavnaj spreminjali v smer, ki bi mlade vodila k vsem izzivom, ki jih že zdaj zahtevajo pametna industrija 4.0, robotizacija, digitalizacija in tudi življenje na Marsu, če pretiravamo. Ali res pretiravamo, potem ko se na primer slovensko podjetje Duol poteguje za to, da bi na Marsu postavilo enega od svojih balonov? Glavna usmeritev oziroma ključni cilj strategije je kakovost življenja za vse. Tudi danes, sredi gospodarske in rastoče blaginje na splošno, se še vedno srečujemo z velikimi številkami revščine in izključenosti, zato je ta cilj še kako pomemben. Kakovost življenja za vse pač potegne za seboj vse resorne in druge politike, ki naj se usmerjajo k temu cilju; čim bolj povezovalno in čim bolj osredotočeno. Saj si čez deset let ne smemo želeti slabših razmer in večjih problemov, kakor jih imamo zdaj; če govorimo o tistih, na katere lahko vplivamo. Če nas bo razvoj prehiteval v pozitivno smer, se verjetno ne bomo toliko vznemirjali, kakor če ciljev ne bomo dosegali. Ampak v vsakem primeru nam bo s strategijo bolj jasno, kje smo in kam gremo.
Tiskane izdaje
