Kje smo

Na obzorju je težka evropska politična jesen, njen prolog so srečanja nemške kanclerke, sledijo si brez oddiha. Angela Merkel se je ta teden, skupaj ali posamič, sestala s petnajsterico evropskih voditeljev, vsi se pospešeno ukvarjajo z dilemo, kako rešiti Evropo. Šok brexita je pregloboko zarezal v evropsko tkivo, tu so še šibko gospodarsko okrevanje in grožnja terorizma. EU ne ve več, kako naprej. Celino hromijo tudi nacionalne agende: Italija je pred referendumom, morda usodnim za Mattea Renzija, Francija je pred volitvami, v Nemčiji bodo volili prihodnjo jesen.

Razvidna je nova geometrija Evropske unije, pozicioniranje velikih, predvsem Italije ob Franciji in Nemčiji. Kažejo se obrisi nadaljnjega povezovanja že zdaj najbolj povezanih držav, trdega jedra in periferije. Edini način, kako se evropska integracija lahko nadaljuje, je v okviru manjše, jedrne skupine EU. Kam se bo umestila Slovenija? Meja Evrope dveh hitrosti se večinoma prilega stari, zahodno-vzhodni zgodovinski zarezi, novim in starim članicam. Slovenija je bila ves čas po letu 2004 mentalno del nekdanjega vzhoda.

In čeprav je zanjo vitalnega pomena, kam se bo uvrstila, morda gre za eno najpomembnejših poosamosvojitvenih vprašanj, se s tem do zdaj ni ukvarjala. Posvet premiera Mira Cerarja z domačimi strokovnjaki za EU, pred odhodom v Berlin, je namenjen tudi temu. Dilema je še vedno, kam – realpolitično vzeto – spada Slovenija.

Na vrhuncu begunske krize je postala del Višegrajske skupine in ta se v odnosu do Evropske unije ni najbolje izkazala. Z brezkompromisnimi stališči do migracij in zavračanjem razprav o kvotah in drugih rešitvah so se vzhodne članice pravzaprav izločile. Pojem Višegrajske skupine je v Evropi skoraj psovka. Predsednik slovenske vlade bi si moral ves čas prizadevati za to, da bi se distanciral od skupine.