Klavniški fevd

Čeprav je v času vlade Mira Cerarja zasebne lastnike dobilo sedem državnih družb, se aktualna koalicija ob koncu svojega mandata gotovo ne bo mogla hvaliti kot zagovornica umika države iz gospodarstva. Nasprotno. Omenjene prodaje so bile v resnici le izpolnitev obljub, ki jih je Bruslju dala vlada Alenke Bratušek in se aktualna oblast iz njih ni mogla izviti. Vse, kar je zraslo na zeljniku sedanje vlade, pa je usmerjeno v nacionalizacijo in dodatno utrjevanje državnega vpliva v gospodarstvu.

Slovenski državni holding (SDH) in Kapitalska družba (Kad) sta na zahtevo vlade kot skupščine od Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB) že lani odkupila terjatve do prezadolžene Save in tako postala njena polovična lastnika. SDH je prek dokapitalizacije postal tudi večinski lastnik Polzele, ki je nato končala v stečaju. Letos je država od NLB odkupila dodatne tri odstotke delnic Petrola in se lastniško utrdila v tej energetski družbi. Z ustanovitvijo podjetja Slovenski državni gozdovi je aktualna oblast prevzela vpliv nad upravljanjem našega lesnega bogastva. Kmalu po ustavitvi prodaje Nove Ljubljanske banke pa je ministrski zbor tik pred poletnimi počitnicami povsem potiho sprejel še eno odločitev o podržavljenju: DUTB naj ustavi prodajo večinskega deleža v Kotu in ga odplačno prenese na državo. 

Pobudnik ideje o Kotu je, tako kot pri zgodbi z državnimi gozdovi, kmetijski minister Dejan Židan, takšni rešitvi pa prikimava tudi urad za varno hrano pod vodstvom Janeza Posedija. Glede na lastniško sestavo bo imela država v družbi glavno besedo in vlada svojo odločitev upravičuje s tem, da je Koto zaradi koncesije ravnanja s klavniškimi odpadki strateškega pomena za državo. A družba ima še druge tržne dejavnosti, ki predstavljajo večino prihodkov. Predelava klavniških odpadkov je tudi v nekaterih drugih članicah pod državnim dežnikom, vendar je v primeru Kota to prepleteno z drugimi dejavnostmi, zato ločitev ni mogoča.

Izkušnja s preteklimi zasebnimi lastniki, ki so s finančnimi malverzacijami družbo prezadolžili, se ni izkazala za uspešno, vprašanje pa je, ali je nujno, da je država res edina lastnica, ali bi bilo dovolj, da bi ohranila le kontrolni delež, preostalo pa prepustila strateškemu lastniku. Glede na soodvisnost drugih dejavnosti podjetja od predelave živalskih kadavrov je težko verjeti, da bi se Koto državni koncesiji za predelavo teh občutljivih odpadkov odpovedal. 

Država bi si s podržavljenjem te družbe skoraj zagotovo olajšala rešitev pet milijonov evrov težkega spora, ki ga ima s podjetjem glede koncesijskih cen. Sama s sabo se bo bržkone laže zmenila. Glede na to, da smo Koto pravkar sanirali tudi z davkoplačevalsko pomočjo, pa lahko le upamo, da v ozadju te strateške zaskrbljenosti ni interes za širjenje gospodarskega fevda aktualnih koalicijskih strank. Okoli živalskih trupel se namreč obrača kar lepa vsota denarja.