Kliči picerijo za pomoč

Pot iz nasilja ni preprosta, a vedno obstaja. To je sporočilo, ki ga predstavnice društva SOS-telefon poskušajo posredovati žrtvam. Širši družbi obenem vedno znova poskušajo povedati, da je odnos med žrtvijo in storilcem zelo zapleten in večplasten, zato mora biti takšna tudi pomoč. Zgolj napotitev v varno hišo za nekatere, denimo, ni najboljša rešitev. Potrebujejo tudi druge oblike pomoči, kot so brezplačna pravna pomoč, zagovorništvo, psihosocialna pomoč ali skupinska psihoterapija. A te oblike so zdaj večinoma na voljo le ženskam, ki živijo v bližini Ljubljane. In ker so ekonomske razmere težke, so za povrhu vsega v očeh mnogih luksuz, ki si ga država ne more privoščiti. Ne kaže, da bi se kaj kmalu lahko razširile po vsej Sloveniji. A tu tudi tiči eden od odgovorov na vprašanje, zakaj ženske ne odidejo.

Kako težko je poklicati na pomoč, ko za hip preneha toča udarcev, je svetovnemu občinstvu slikovito prikazal primer Američanke, ki je zavrtela številko 911 in naročila dostavo pice na dom. Ko jo je policist vprašal, ali ve, da je klicala na policijo, je rekla, da, in nadaljevala s podrobnim opisovanjem pice. Še enkrat jo je vprašal, ali ve, da je poklicala policijo. Spet je pritrdila, nato pa vprašala, koliko časa bodo potrebovali za dostavo. Takrat je le dojel, za kaj gre, in na naslov, ki ga je posredovala na začetku klica, poslal patruljo.

Izkazalo se je, da je bila ženska že večkrat žrtev nasilnega partnerja. Zakaj ga torej ni zapustila? Ženske ostajajo iz različnih razlogov. Morda verjamejo, da bodo tako učinkoviteje zaščitile vsaj svojega otroka. Ali pa so prepričane, da nimajo denarja za nov začetek. Vsaka ima svoj zato. Toda morebitno nerazumevanje zapletenega odnosa med storilcem in žrtvijo nikogar ne sme odvezati dolžnosti, da pomaga.