Klofuta, kot je še ni bilo

Odločitev velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice, ki Sloveniji nalaga poplačilo vseh še neizplačanih deviznih varčevalcev iz podružnice LB v Sarajevu in Zagrebu, je ena najhujših političnih in finančnih klofut slovenski zunanji politiki in državi kot taki. Sodišče je v celoti povozilo slovenske argumente in naši državi naložilo poplačilo vlog z obrestmi vred.

Edina dobra novica je, da imajo opeharjeni varčevalci po 23 letih realno podlago, da bodo izplačani – slaba pa ta, da bomo zapitek plačali mi, enako opeharjeni davkoplačevalci. Reči, da bo nova bančna luknja težka kar milijardo evrov, je morda prezgodaj, zelo verjetno bo vsaj polmilijardna – se pa lahko vprašamo, zakaj imamo pri nas sploh banke, če pa so davkoplačevalcem samo v pogubo. Bodo ta in prihodnje generacija delale samo še za servisiranje bančnih grehov in barabij? Vprašamo se lahko tudi, kakšno diplomacijo imamo – zunanji minister Erjavec se je, v nasprotju s hrvaško kolegico, včeraj dobesedno skrival pred mediji – da ni zmožna v tujini bolje lobirati za slovenske argumente, ki jih vsaj v primeru zagrebške in hrvaške podružnice LB ni malo. Obe sta bili po razpadu države žrtvi oblasti v Zagrebu in Sarajevu – prvi je bila odvzeta licenca, druga je bila nacionalizirana in izpraznjena in obe imata tudi milijardne terjatve do podjetij na Hrvaškem in v BiH. Omenjeni državi sta krivi tudi za propad vseh pogajanj o nasledstvu po nekdanji SFRJ, ki jih zapoveduje dunajski sporazum in ki bi rešila tudi vprašanje varčevalcev – a naša stran vseh teh argumentov ni bila sposobna unovčiti. Vedeti pa je treba še nekaj: sodba lahko odpre novo Pandorino skrinjico, saj razveljavlja sporazum o nasledstvu, ki je v to temačno balkansko krčmo poskušal vnesti vsaj elementarni red.