Knjiga kot žična ograja?

Vtis o letošnjem največjem knjižnem sejmu na svetu, ki je hkrati tudi največja tržnica, na kateri trgujejo z intelektualno lastnino, bi lahko bil, da so spomini na recesijo in krč, ki je za nekaj časa zaustavil običajno ekspanzionistično intoniranega duha angloameriškega založništva, izpuhteli. Posel s knjigami v kateri koli obliki oziroma na katerem koli nosilcu po podatkih za največja svetovna založništva spet prav cveti, žlahten pridih daje temu podatku še dodaten uvid, da se povsem dobro drži tudi klasična tiskana knjiga, ki so ji pred leti mnogi poznavalci prerokovali, da so ji v digitaliziranem, vse bolj pospletenem svetu dnevi pač šteti in da jo čaka postopna obskurnost. Ni tako.

Direktor ene največjih svetovnih založb je zato upravičeno pripomnil, da založništvo kot globalni posel po vseh turbulencah zadnjega desetletja ta hip z novim zagonom in zadržanim optimizmom teži k stabilnosti, v procesu konsolidacije pa – nič posebnega – veliki založniški konglomerati požirajo manjše, oblikujejo se nove povezave, vznikajo novi trgi. Vsakršna poslovna prerivanja pa ne morejo zasenčiti temeljnega pečata, ki ga iz leta v leto kaže knjižni sejem z najstarejšo tradicijo: knjige so pomembne, knjige dajejo razumevanje, znanje, hranijo nas z zgodbami, zmožne so graditi mostove med kulturami, vsi vpleteni, od avtorjev in založnikov do prevajalcev in knjigotržcev, s svojim početjem spodbujajo dialog, sejem pa je poleg klasičnega »biznisa« pomemben ravno zato, ker daje zatočišče za mnenja in nove ideje.

Zato, ker je sejem v Nemčiji, ni nič nenavadnega, da nad dogajanjem ves čas lebdi koprena političnosti, čuječne civilne kritičnosti in nesprijaznjenosti z obstoječim stanjem. To, jasna politična mnenja, se za velik sejem idej pač spodobi, je ves čas ponavljal direktor sejma, in jih je zato postavil na piedestal: v programu se je nagrmadilo strastnih razprav o sirski begunski krizi in evropskem odzivu, o sesipanju svobode govora v Turčiji, o velikih posledicah, ki jih lahko ima za britansko založniško in tudi akademsko sfero brexit, o kršenju človekovih pravic v posameznih državah itd.

Frankfurtski sejem, je mogoče z gotovostjo trditi, se od nekdaj odziva na okoliščine, ki vladajo svetu, pravzaprav odslikava vsakršna družbena nasprotja in glasno opozarja na nedotakljivost svobode, svobode govora in demokracije. Nekatera stališča so bila seveda deležna večje pozornosti od drugih. Ko je francoski premier Manuel Valls napovedal Francijo kot častno gostjo prihodnjega sejma, je sporočilo namerno spregledujoč globalnost prireditve strnil v en sam stavek: »Kolektivno moramo varovati evropski kulturni prostor.« In kaj sploh je to? Kako raznolika je Evropa in kako zapletene so njene povezave s preostalim svetom, sejem pokaže vsako leto, a doslej se je srečno izogibal dvojemu, omledni dobronamernosti, ki bi rada reševala svet z ozeenovsko puhlim slovarjem zagovarjanja vsega dobrega in kritiziranja vsega slabega v svetu na eni strani, in agresivno retoriko pravšnjosti na drugi. Sejem potrebuje drugačno vizijo.