Ko hinavci jočejo

Prodaja Mercatorja Agrokorju je bila napaka, o tem se strinja več kot 80 odstotkov vprašanih v anketi Dela. Da se prodaja slovenskega trgovca že takrat prezadolženemu podjetju tajkuna iz sosednje države ne more dobro končati, je bilo pred prodajo jasno vsakomur. Najbrž je tako intimno mislil tudi kak zagovornik prodaje. Po bitki je lahko biti general. Podjetje smo morali prodati, ker je bilo prezadolženo, na robu stečaja, naluknjane banke mu niso mogle več pomagati, drugega kot zanič kupca, pa takrat ni bilo.

Nekoč naša družinska srebrnina je bila tako zarjavela, da ni zanimala nikogar, razen hrvaškega tajkuna. Kruto. Zdaj ko je iz dneva v dan manj Todorićev Agrokor zabredel tako globoko, da samo tisti zgoraj natančno ve, koliko je dolžan, bo morda na vrsti razprodaja tajkunove srebrnine.

To so pri nas zagovorniki nacionalnega interesa videli kot krasno priložnost, da od imperija v stiski z velikim popustom nazaj kupimo »naš Mercator«. Dobavitelji bi dobili police v trgovinah, banke bi se znebile nelikvidne naložbe, kmetje bi ohranili svoje tradicionalne kupce in mi bi rešili največjega slovenskega trgovca. Tako nekako potrebo po odkupu Mercatorja argumentirajo zagovorniki te poteze.

Kdo od živilcev bo dal denar na mizo? Kako bi država to izpeljala, ne da bi kršila evropska pravila? Kdo in kako bi novi Mercator upravljal, da se nam ne bi ponovil nikoli preboleni glavobol zaradi zanič korporativnega upravljanja? Ta vprašanja večine zagovornikov odkupa Mercatorja ne ganejo. Če si tudi vi želite, da bi država kupila Mercator, še malo razmislite. Država bi Todorićevo srebrnino na vašo željo kupila z vašim denarjem. Točno tistim denarjem, ki bi ga sicer porabili za svoje potrebe ali ga naložili za starost, medtem pa morda jokali za našim Mercatorjem.