Tiskane izdaje
Vse to je hotela in minilo je skorajda četrt stoletja, ko se je pred ljudi počasi prikradlo preprosto vprašanje: kaj, če izvzamemo globalizacijo, internetizacijo, globalno krizo in (upamo da) izhod iz nje in podobno, je namreč sploh še identiteta ljudi, državljanov, ki se prepoznavajo pod simboli slovenske državne zastave?
Tu, se zdi, šele nastopi prava kriza. Če so državljani Slovenije, ne zgolj rojeni Slovenci, le državljani sveta, Evropejci, Zahodnjaki in kozmopolitski udeleženci globalizacijskih procesov, kaj ta država še simbolizira (in udejanja) drugega kot servis za izdelavo potnih listov, za davčni, pokojninski, socialni in izobrazbeni sistem in za zadovoljevanje infrastrukturnih potreb, ki pritičejo zahodnemu slogu bivanja? Če so jugonostalgiki in duhovni lovci izgubljenega zaklada na razpadlem Balkanu, katere nove alternative iz starih vzorcev jim lahko ponudi, da bi bile videti realne? Če jočejo za avstrijsko monarhijo, za nemškim redom in varnostjo poltisočletnega monarhičnega imperija, kaj od Slovenije bi še ostalo, če bi se jim uresničile sanje? In če bi zadovoljili Krekove katoliške delavsko-podeželske sanje ali sanje o v več socialdemokratskih smereh razvijajočih se pravicah delavca, ki še ni bil odtujen od sadov svojega dela (ko še ni bil alieniran), v kateri postelji in s kako hudim glavobolom bi se zbudil v realnosti vsesplošnega neoliberalizma?
Kadar nedoraslost
Vzbudile so mi pozornost in pozanimal sem se. Prodajalcem nadrejeni pošiljajo anonimne kupce, ki so v resnici agenti podjetja, in od ocene teh je odvisna višina prodajalčeve, sicer precej slabe plače na koncu meseca. Pričarali so jim nasmeh na usta in v njem ter v prisiljeni prijaznosti, ob kateri se slabo počutiva oba, prodajalec in kupec, se skrivata vsa beda in nasilnost Slovenije po štiriindvajsetih letih samostojnosti. Izgubili smo identiteto, kajti ta je bila desetletja, da ne rečemo stoletje, pred osamosvojitvijo poenotena z doktrino in povestjo iz Kratke zgodovine VKPb, ki se je sklicevala na grškega junaka Anteja, sina Pozejdona, boga morja, in Geje, boginje zemlje. Antej je ljubil svojo mater in bil nepremagljiv. Če mu je pretila nevarnost, se je z nogo dotaknil zemlje, svoje matere, in dobil novih moči. Herkul ga je premagal. Ko ga je odtrgal od zemlje in dvignil v zrak, ga je lahko zadušil. Izgubil je življenje, ko je izgubil mater, z njo bi izgubil tudi identiteto. V tem utegne biti nekaj infantilnega, mar ne?
Je torej povrnitev slovenske identitete v vrnitvi h kultu matere, matere zemlje in vsem oblikam nacionalizma, od desnih do levih, ki se napajajo iz neodraslosti otroka in njegove navezanosti na mater? Kaj torej Sloveniji še ostane, če se odreče (razvojnim) napakam svoje zgodovine in k prepotrebni suverenosti, ki jo pooseblja država, ne pripusti pravilne forme in pravilne vsebine? To je kulturno vprašanje naše družbe številka ena. Medtem smo v navalu govorice kapitala, čistega utilitarizma in samospeva »sposobnih« pozabili na kulturo. Levici bodisi ni bila več potrebna, kajti po letu 1990 je začela svoje politično popotovanje proti darwinistično uporabniškemu neoliberalizmu ali pa je vsaj v svojem kulturno ozaveščenem delu izgubila moč odločanja ob razporeditvi financ, s katerimi se je v maniri gnojnih vil že desetletje prej trosil denar po nacionalni njivi visoke kulture. Kultura, in ne finančne vile, kot sredstvo za distribucijo ideološke moči (in smeri), bo v prihodnosti pravo sredstvo za gradnjo nacionalne suverenosti: naj k temu pridenemo misel o osebni in kolektivni identiteti? Da, to bi bilo nadvse primerno!
S primerom Balantič
Sledi seveda vprašanje, kaj je široka nacionalna kultura, ki bi po svojem socializacijskem omrežju zmogla oblikovati ogrodje tiste suverenosti, kakršno bi v obliki duhovne omike potrebovali, da bi lahko govorili o osebni in nacionalni identiteti.
Mogoče nam k razmisleku pripomore spor, če ne že aktualni spopad med kulturo in politiko na primeru slovenskega pesnika Franceta Balantiča oziroma v lokalnih občinskih svetih Kamnik in Komenda politično zavrnjenega poimenovanja kamniške knjižnice po njem. Balantič, sijajni pesnik, avtor tudi pesniške zbirke V ognju groze plapolam, naj ne bi bil dovoljen bralni simbol v lokalni knjižnici, ker je bil – domobranec. Tu so se slovenski kulturniki, pesniki in pesnice oblekli v kožo same Sofoklejeve Antigone, hčere Ojdipa in Jokaste, ki je skušala preprečiti boj dveh bratov, pretendentov za nasledstvo kralja in njegovega prestola. Zavzeli so umetniški in civilizacijski standard, ki cilja v kulturno in duhovno omiko, ki pravzaprav tudi cilja v osebno in nacionalno identiteto: pokazali so na dostojanstvo literature in njenih ustvarjalcev, podpredsednik mednarodnega Pena Boris A. Novak je »kot ponosni sin enega prvih slovenskih partizanov« povsem nedvoumno podprl preimenovanje kamniške knjižnice v Knjižnico Franceta Balantiča Kamnik.
To je bil po dolgem času vložek slovenskih kulturnikov v družbeno, celo politično debato in zadel je v srce in jedro omikanosti, iz katere je nastajala zahodna civilizacija. Vprašanja življenja in smrti, odnosa do očeta in matere, do zemlje, zločina in kazni, odpuščanja in pokopa mrtvih, te velike zadeve Antigone kot Ojdipove hčere, mar niso to večne teme, ki so v dolgih stoletjih rezonirale tudi v našem kulturnem prostoru? Mar ni bil govor o suvereni samostojni slovenski državi utemeljen na takem izhodiščnem humanizmu, ki ga je v brutalnih valovih pokvečila regresivna politična manija pohlepnih ljudi tako z leve kot z desne, in suvereni državi tega prostora za te ljudi nikoli niso dopustili vstopa v skrivnosti Platonove votline? S temi vprašanji bomo pričakali petindvajsetletnico slovenske državnosti.
