Ko o intimnostih sodi vsa Slovenija

Javnost sojenja ni samo pravno vprašanje. Veliko več ima s spoštovanjem človekovega dostojanstva.
Objavljeno
12. marec 2018 21.23
CAKIĆ
Majda Vukelić
Majda Vukelić
Ali bo delo slovenskega sodstva bolj legitimno, bolj verodostojno, bolj pregledno, ko bo sodnik Ciril Keršmanc presodil v zadevi Cakić? Bo bolj zadoščeno interesom pravičnosti, ker lahko celotna javnost »sodi« o intimni zvezi med dvema človekoma, o tem, kdo je (bil) resnična žrtev?

Ko je 18. junija lani odjeknila novica, da je za posledicami vbodnih ran zgodaj zjutraj umrl igralec Gašper Tič, je javnost, posebno tista, ki se napaja iz takšnih, tudi tragičnih zgodb, ki jim osmišljajo bivanje, dobila nesluteno priložnost, da spet obudi teorije zarot in skritih lobiranj ter da obračuna s slovensko »sceno«. Še posebno ker se ji tudi ta – igralska – zdi del elite, torej tistega sloja, ki ima v genskem zapisu, da je na neki način sprevržen, pokvarjen. Tudi v intimnosti.

Sodnikova odločitev, da bo sojenje odprl javnosti, ni bila pričakovana. Temu sta nasprotovala tako tožilka kot odvetnik, seveda iz različnih razlogov, vendar sodnik za to ni imel posluha. In zato je javnost lahko pred petimi dnevi gledala posnetke in fotografije s prizorišča umora, vsi so lahko videli truplo mrtvega igralca. Prizori so bili za nekatere tako šokantni, da so zapustili sodno dvorano.

Sodnik se pri presoji, kdaj bo obravnavo zaprl za javnost, sprašuje o interesu javnosti. Tega je naša sodna praksa in praksa Evropskega sodišča za človekove pravice postavila na izjemno visoko raven: javnost sojenja je pravilo, izključitev izjema, pri čemer mora sodnik razloge za njeno izključitev razlagati restriktivno. Javnost sojenja je torej temeljna človekova pravica, ki izhaja iz ustave, »saj javnost sojenja omogoča nadzor širšega kroga ljudi nad izvajanjem sodne oblasti«. Namen določbe je, da se bo z obdolžencem pravično postopalo in da ne bo obsojen po krivici. Toda ker je treba vse ustavne pravice tehtati s sorazmernim poseganjem v druge ustavne pravice, so možne izjeme tudi od javnosti sojenja. To je med drugim takrat, ko gre za varstvo osebnega in družinskega življenja žrtve in obtoženca in ko bi javnost sojenja škodovala interesom pravičnosti.

Sodnik ima pravico, da o izključitvi javnosti odloča v kateri koli fazi glavne obravnave: od njenega začetka pa do njenega konca. Bi torej moral sodnik javnost izključiti, preden so predvajali posnetke s kraja umora?

Da. Zaradi varstva osebnega življenja Gašperja Tiča in Stefana Cakića. Na sojenju je bilo prikazanih in povedanih toliko zelo osebnih in intimnih stvari, za katere si nihče od nas, če bi se znašel v primežu sodnih mlinov, zagotovo ne želi, da bi bile javnosti kadar koli razkrite. Ker je popolnoma nič ne zadeva in ji res ni treba vedeti, kako kdor koli od nas živi svoje (intimno) življenje.

Toda tehtanje med javnim interesom ter varovanjem osebnega in družinskega življenja še zdaleč ni vezano zgolj na primer Cakić. Podobnih je na sodiščih ogromno, v njih se brezobzirno in neusmiljeno rije po človekovi intimi. To ljudi spravlja v stiske, tudi njihove družinske člane, sorodnike, prijatelje, znance.

Zakaj se je sodnik odločil, da ima javnost pravico izvedeti vse o intimnem življenju dveh ljudi, bo moral upravičiti v sodbi. Iz sodne prakse vrhovnega sodišča bi lahko sklepali, da jo sodniki bolje odnesejo, če glavnih obravnav ne zapirajo za javnost.

Ampak zagotovo niso vsi primeri enaki. Od sodnikov se pričakuje, da bodo znali presoditi, kdaj se pravice javnosti lahko omejijo. Meja med varovanjem zasebnosti in javnim interesom vendarle ni vedno tako tanka.

Javnost in tudi del medijev sta tokrat sami sankcionirali ravnanje sodnika. Tičevi prijatelji so ob predvajanju posnetkov s kraja umora odšli iz sodne dvorane, mediji vseh »pikantnostih«, ki so jih prinesla zaslišanja, preprosto niso povzemali. Iz spoštovanja do žrtve in obtoženega.