Ko resničnost povozi pravice

Razmislek o stanju v slovenskem zdravstvu.

Objavljeno
02. september 2016 18.07
shutterstock stetoskop
Diana Zajec
Diana Zajec
Da pisanje o napakah v medicini ali zdravstvu ni zaželeno, je znano. Navsezadnje je vsak odklon od strokovne doktrine – v veliki večini primerov nehoten, praviloma sistemsko pogojen – hipotetična možnost, ki naj se nikoli ne bi uresničila. Tega si želijo vsi. Bolniki, njihovi bližnji, zdravniki in vsi drugi člani zdravstvenega tima, vsi, ki so tako ali drugače vpeti v procese zdravljenja, v skrb za higieno v bolnišnicah in drugih zdravstvenih ustanovah, vsi, ki morajo oziroma bi morali skrbeti za dosledno upoštevanje protokolov zdravljenja.

A odkloni nastajajo. Napake so, žal, sestavni del delovanja v zdravstvu, ki zanj, tako kot tudi nobena druga družbena sfera ali poklicna skupina, ni imuno. Bistvena razlika je v tem, da so napake v zdravstvu lahko usodne, nepopravljive.

Podatki o tem so znani, v Sloveniji resda nikoli statistično ovrednoteni. Ker pa dogajanje pri nas ne odstopa veliko od drugih držav, s katerimi se želimo primerjati, si je mogoče pomagati z ekstrapolacijo. S preračunom podatkov od drugod, v konkretnem primeru iz ZDA, kjer so se že davno pospešeno lotili ukrepanja za izboljšanje varnosti in kakovosti postopkov zdravljenja. Te številke, ki so sicer znane, je vedno znova dobro ponoviti in upati, da bodo pomagale spodbuditi tovrstno ukrepanje tudi pri nas – seveda ne le s papirološkimi rešitvami ali nikoli končanimi razpravami, ki se razvodenijo ob vsakokratnih vladnih računih brez krmarja.

Brez krmarja

Dejstvo je, da pri nas ni pravega krmarja, ki bi kljub izgubljenemu kompasu varno usmerjal preveč naloženo zdravstveno ladjo z bistveno premalo posadke in s preslabo opremo, ki ne more več kljubovati viharjem, mimo vseh čeri, v pravo smer in proti pravemu cilju. To je znano. Zgodi pa se nič. Nič konkretnega, nič oprijemljivega, nič takega, kar bi nakazovalo rešitev in vzbudilo upanje več 100.000 pacientom, ki na pomembno diagnostiko in zdravljenje čakajo nedopustno dolgo. Tako dolgo, da to marsikdaj ni več varno. Predolge čakalne dobe so pravzaprav postale ena od ključnih napak v sistemu, ki obolelim na Slovenskem odrekajo pravico do pravočasnega in kakovostnega zdravljenja.

Sedanje okoliščine jasno kažejo, da je resničnost povozila pravice čakajočih. Sicer je res, da je slovensko zdravstvo dobro, marsikje in marsikdaj zgledovanja vredno. A kaj k temu lahko doda človek, ki izve, da ima raka, tej pretresljivi diagnozi pa sledi informacija, da bo moral na nadaljnjo obravnavo čakati nekaj mesecev? Tudi to se dogaja, čeprav se ne bi smelo.

Zdravstveni sistem, ki bi ga že davno morali postaviti v nove zakonodajne okvire in ga prilagoditi spremenjeni patologiji slovenstva, pomaga generirati napake. Ustvarja hude odklone. Preprosto – in povsem nedopustno.

Napake pri zdravljenju pri nas vsako leto zakrivijo približno tisoč smrti; več kot 700 ljudi zaradi odpravljanja posledic napak potrebuje zdravljenje v bolnišnici – med temi jih malo manj kot 50 dobi status trajne invalidnosti, 25 jih umre. Zaradi neurejenih postopkov v procesu zdravljenja 35.000 pacientov utrpi škodo za zdravje.

V dvajsetih letih je pri nas med zdravljenjem po nepotrebnem ugasnilo toliko življenj, kolikor se na leto rodi otrok. Teh podatkov ne upošteva nobena državna statistika, čeprav so napake pri zdravstveni obravnavi na četrtem mestu med vzroki smrti, takoj za rakom, poškodbami in boleznimi obtočil.

Zavedanje o nujnosti preventivnega ukrepanja se izboljšuje, a ni dovolj – ne v sistemu, ki z vseh koncev z vsemogočimi omejitvami pritiska na zaposlene, in ne omogoča tako zelo nujnega razvojnega preobrata. Napake pa se dogajajo še naprej.

Med njimi verjetno najbolj ostaja v spominu tako imenovani primer Nekrep, v katerem je bilo v približno petih letih, v komunikacijskih in postopkovnih, etičnih in moralnih napakah, ki so se vrstile po smrti dečka Bora, storjenih toliko nerazumnih in nerazumljivih, nepietetnih potez, da so te postale vzorčni primer ravnanja, ki se ne bi smel ponoviti. Nikoli in nikdar.

Povedni kazusi

A če pogledamo sedanji primer dvojčkov, ki sta v trboveljski splošni bolnišnici že prej, preden sta se sploh rodila, umrla zaradi slabe komunikacije med zdravniki, vidimo, da se varnostna kalvarija nadaljuje.

Zaradi tvegane nosečnosti bi morali porod s carskim rezom opraviti v 34. tednu nosečnosti, čakali so do 38. tedna; bodoča mamica, ki je rodila mrtva dvojčka, bi zaradi tvegane nosečnosti morala biti v terciarni obravnavi, a se to ni zgodilo; komunikacija med zdravniki je bila slaba, pravzaprav povsem neustrezna. Tožilec zdravniške zbornice je po preverbi za zdaj še preliminarnih izsledkov strokovnega nadzora primer predal v presojo razsodišču zdravniške zbornice, v zadevo bodo po vsej verjetnosti vključili izvedenca. »Evidentno je, da je bila storjena resna napaka,« ugotavlja predsednik zbornice prim. Andrej Možina.

A to je le še eden v vrsti kazusov, ki potrjujejo, kako nujno slovensko zdravstvo potrebuje novo ureditev. Kako naj v tako občutljivi dejavnosti, kot je porodništvo, zagotavljajo varnost in kakovost, če nimajo redno zaposlenega anesteziologa? Če ta v porodnišnici dela le občasno? Nujnosti po carskem rezu – kajti tudi pri normalni nosečnosti lahko nastane nepredviden zaplet – ni mogoče prilagoditi kadrovskemu pomanjkanju.

Zato bo, v kontekstu sprememb v zdravstvu, ki so neizogibne, treba prej ali slej ugrizniti tudi v lokalno zelo kislo jabolko – status regionalnih bolnišnic. Te bodo, o tem ni dvoma, prej ali slej morale staviti na eno od svojih strokovnih prioritet, ki jo najbolj vrhunsko obvladajo. Tako bomo, po zgledu tujine, dobili specializirane bolnišnice, ki z veliko manj kratkimi stiki mojstrsko obvladujejo »izbrano« patologijo. Jeseniška bolnišnica bi tako, denimo, lahko pokrivala smučarske poškodbe, slovenjgraška urologijo … – področja, na katerih so najboljši, najbolj izurjeni in najbolje ekipirani. Navsezadnje je naša država majhna, dostopnost precej boljša kot pred tremi desetletji ali več, ko so nastajali okviri zdaj veljavne ureditve, organizacijske prilagoditve pa bi omogočile optimalno oskrbo obolelih.

Le tako bo Slovenija lahko (spet p)ostala konkurenčna. Ginekologija, denimo, je povsod po svetu kritična veja medicine; zavarovalnice zdravnikov za poklicno odgovornost (zaradi previsokega tveganja) ne zavarujejo, če v bolnišnici nimajo dovolj prakse, ki bi zagotavljala kakovost in varnost njihovega delovanja. V Nemčiji, denimo, je taka meja 150 porodov na leto.

Pri nas je porodnišnic ali ginekološko-porodniških oddelkov veliko. Resnici na ljubo pravzaprav preveč – z vidika varnosti. V odvetniških rokah sta še dva primera, prav tako iz porodništva – novorojenčkoma je bila med porodom povzročena okvara, ki ju bo spremljala vse življenje …

Sistemska urgenca

Našteto pomeni le delček težav, ki krnijo delovanje našega zdravstva. Reforme pa ni.

Vlada je med poslanskimi pobudami prejela tudi »zdravstveno«, po kateri mora čakalne dobe omejiti, na največ 90 dni, v treh mesecih pa poslancem predstaviti program sistemskih ukrepov za zdravstvo, ki jih ni od nikoder. Z ukrepi naj bi sanirali pomanjkanje kadra, opreme in sredstev ter zagotovili vsaj kolikor toliko nemoteno delovanje zdravstvenega sistema.

S tem bi se, jasno, povečala ažurnost zdravstvenih postopkov, povečala varnost zdravljenja in navsezadnje, kar sploh ni nepomembno, zmanjšala možnost za napake.

Seveda lahko zdaj le upamo, da se bo tokrat vendarle zgodilo nekaj konkretnega, dolgoročno dobrega. Bo država spoznala, da so naložbe v zdravstvo in zdravje njen adut za razvoj in preboj Slovenije, ki je v vse preveč skrb vzbujajočem krču? Diagnoza je znana že dolgo, terapije pa ni od nikoder, zato je zdaj res treba poskrbeti za takojšnje in prave rešitve – kajti le z zdravim sistemom bo mogoče zagotavljati res učinkovito pomoč bolnikom.