Tiskane izdaje
Prejšnjo nedeljo je razmeroma močan potres stresel severno Italijo, povzročil milijonsko škodo in žal zahteval nekaj življenj; čutili smo ga tudi v Sloveniji. Že dva dni pozneje pa so prišle podobne informacije z vzhoda: tla so se tresla v Bolgariji, nedaleč od Sofije.
In spet smo pomislili, kaj to pomeni za naše kraje. Je to napoved povečane potresne dejavnosti na južnem obrobju Evrazijske litosferske plošče, kjer Slovenija leži na severnem obrobju Jadranske plošče, na njeno ozemlje pa sega tudi Panonski bazen? Skratka, pri nas se na majhnem prostoru stikajo tri geotektonske strukture. Rezultat so pogosti potresi.
Tega se moramo zavedati, kljub človeškim šibkostim, ki smo jim vsi podvrženi, ko na primer potencialno, a realno nevarnost potiskamo v podzavest in upamo na srečne okoliščine, nič pa ne ukrenemo, da bi jo vsaj zmanjšali. Poleg tega je prav za tresenje tal značilno, da kljub nenehnim opozorilom seizmološke stroke, da napovedovanje potresov – seveda tistih najmočnejših, katerih posledica so tudi smrtne žrtve in gmotna škoda – ni mogoče, trmasto pričakujemo nekakšne čudežne rešitve.
V tem kontekstu je težko razumeti tudi sojenje skupini strokovnjakov, ki so ga lani jeseni začeli v L’Aquili v Abrucih, ki jo je 6. aprila leta 2009 razdejal katastrofalni potres z magnitudo 6,3 in med drugim zahteval tudi več kot 300 življenj. Obtožnica bremeni sedem seizmologov, geologov in strokovnjakov za varstvo pred naravnimi nesrečami, da niso pravilno ocenili številnih manjših potresov nekaj tednov pred katastrofalnim sunkom. Namesto da bi opozorili na potencialno nevarnost, so izdajali pomirjujoča in zato zavajajoča sporočila, pravi obtožnica. Čeprav je v bran obtoženim več kot pet tisoč raziskovalcev poslalo odprto pismo italijanskemu predsedniku Giorgiu Napolitanu in čeprav je očitno, da je obtožnica na trhlih temeljih, saj znanosti zato, ker noče biti vedeževalka, ne moreš soditi, še ni jasno, kakšen bo izid. Proces se nadaljuje.
Čeprav je znan podatek, da se na območju naše države tla v enem letu v povprečju zatresejo več kot tisočkrat, so to potresi, ki jih praviloma ne zaznamo. Spomin imamo le za močnejše potrese, pa še na te (in nevarnosti, ki jih prinašajo) razmeroma hitro pozabimo. Odsotnost močnejših potresov ima tako dve plati.
Po eni strani se z vsakim letom, ko nimamo potresne škode, povečuje stavbni fond, ki je sodobnejši in grajen po načelih potresno varne gradnje; na srečo imamo na tem področju razmeroma dobre predpise. Po drugi strani pa se zaradi omenjene pozabljivosti oziroma brisanja slabe izkušnje iz spomina povečuje nepripravljenost prebivalstva na potres.
Čeprav se nerad sklicujem na »državo«, pa bi tu morala ukrepati. Nujni bi bili izobraževalni programi – marsikaj bi se dalo narediti s pomočjo televizije in interneta –, ki bi starejšim osvežili spomin, mlajše generacije pa izobrazili o vzrokih in nastanku potresa in pripravili na obnašanje med potresom in po njem. Takšno ozaveščanje bi bilo veliko boljša preventiva kakor jalova tolažba, da potresa ne bo. Spomin imamo le
za močnejše potrese, pa še na te razmeroma
hitro pozabimo.
