Ko zajamra Klemenčič

Nedavno sporočilo predsednika vlade Mira Cerarja »Slovenec sem. Ne jamram. Iščem rešitve« je v javnosti naletelo na mešan odziv, od posmeha, zgražanja, do tistih, ki so v tem iskali globlji pomen. Cerar je sporočilo pospremil s komentarjem, da poskuša spodbuditi optimizem in motiv pri vseh prebivalcih Slovenije, da bi naredili kaj dobrega za državo. Cerar je na svoj način povedal slovenskemu vse bolj nezadovoljnemu občestvu, da bi tudi on lahko jamral, a da tega ne počne in namesto tega raje išče rešitve. Ali je pri tem uspešen, je seveda drugo vprašanje.

Po nekaj tednih se zdi, da to Cerarjevo sporočilo ni bilo pretežno namenjeno splošni javnosti, ampak članom ministrskega zbora. Konkretneje ministru za pravosodje Goranu Klemenčiču, ki sicer išče rešitve, a je začel jamrati. Kaj konkretno je zmotilo ministra, da »z mešanico obžalovanja in jeze« spremlja težave ministrskih kolegov zaradi preiskav o dodatkih na stalno pripravljenost, je težko identificirati. Dejstvo je, da se je Klemenčič do zdaj vzdrževal javnega komentiranja dela vlade. Z izjavo, da bo v zvezi s tem sprejemal nadaljnje odločitve, bi se stvari na tem področju lahko začele spreminjati.

Potem ko je Klemenčič z veliko težavo izdahnil teh nekaj besed, je v vladnih sobanah završalo. Ni presenetljivo, da je Cerar še isti dan poklical Klemenčiča, kjer mu je ta menda zagotovil, da ne razmišlja o odstopu. A poznavajoč Klemenčičev temperament, ki ga je pokazal na javnih funkcijah kot državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve, ali kot predsednik protikorupcijske komisije, lahko utemeljeno domnevamo, da kakšna radikalna poteza ni izključena.

Klemenčičeva izjava o nadaljnjih ukrepih ni bila izrečena v afektu, ampak je verjetneje, da je že del neke izhodne strategije. Morda je bila izrečena bolj v smislu opozorila predsedniku vlade in stranki SMC, da se bo treba marsikatere stvari drugače lotevati. A iz mimike na Klemenčičevem obrazu je bilo mogoče nedvomno razbrati, da se v njem bije hud boj. Dileme, s katerimi se muči in zaradi katerih je začel jamrati, so velike. V politiko je stopil z visoke stopničke etičnih in moralnih standardov, zato mu je verjetno težko spremljati zakulisna komolčenja po ministrstvih, interesne spopade in kadrovska spopadanja. Vendar bi jamranje zaradi tega lahko bilo licemersko, kajti še preden je Klemenčič vstopil v politiko, mu je moralo biti jasno, da bo, ko bo zabredel v močvaro politike, naletel na vse mogoče. In da bo treba iskati rešitve ter te predvsem uresničevati. Glede na ambiciozni program, ki si ga je postavil na začetku mandata, je jasno, da si je nakopal veliko dela in še več odgovornosti. Beg, še eno predčasno slovo, je mogoča pot, vendar bi se Klemenčiča v tem primeru že preveč nevarno oprijela karakteristika, da nobene funkcije ni sposoben izvesti do konca.

S Klemenčičevim slovesom bi se vlada brez dvoma znašla v velikih težavah. V Cerajevo ekipo ministrov je prinesel veliko dozo kapitala, ki se je nabral po ljudskih vstajah leta 2013. Z Dušanim Mramorjem sta ključna stebra Cerarjeve vlade. Prvi daje vladi ekonomsko vsebino, drugi mešanico legitimitete, morale in poštenosti. Po slabih dveh letih se zdi, da sta oba stebra resno načeta.