Koliko izgubljenih tirov?

Morali bi biti veseli, da smo po dolgem času dočakali zakon o drugem tiru. In to ne enega, dva! Zakonodajalec bo lahko izbiral najboljše. Za koga bi morali graditi drugi tir? Za Luko Koper ali za vse Slovence? Kdo naj bo lastnik te proge? 2TDK ali država? Kdo naj gradi javno infrastrukturo, gospodarstvo ali država? Zakaj samo pri teh 27 kilometrih valijo breme na logiste in prenašajo njihov dobiček na vlagatelje? Zakaj podjetja ne gradijo tudi drugih nič cenejših železniških odsekov po državi? Zakaj so državni strategi tako zlahka pozabili javno-zasebno partnerstvo in privolili v javno-javno partnersko dvoživko? Katera sedanja in prihodnja kapitalska vlaganja v železnico, kateri evropski državi še omogočajo neposreden 4,5-odstotni donos kapitala? Zakaj se mora to zgoditi zgolj tiru med Divačo in Koprom? Zakaj so leta 2010 pobrali strateško najpomembnejši, tovorno daleč najbolj obremenjeni, poslovno in okoljsko najbolj tvegani progi namenjenih 230 milijonov nepovratnih sredstev in jih še niso nadomestili? Zakaj še danes ne zbirajo ponudb za gradnjo, ki bodo natančno povedale, koliko nas bo stal projekt desetletja? Šele takrat bo jasno, ali res moramo razprodati strateško lego ob najsevernejšem Jadranu. Gradbeno dovoljenje je staro natančno leto dni, projekt pa do obisti proučen.

Kako bo avtor zakona uskladil zahtevo o dodatni pristaniški taksi s koncesijsko pogodbo za Luko Koper (istega pravnika), ki dodatne takse ne dopušča? Pogodba je pogodba. Ali pa v Sloveniji pogodba ne velja? Zakon je menda pisan na kožo Junckerjevemu namigu: če hočete kandidirati za sto milijonov, se odpovejte cenejši gradnji. Za vrabca na strehi se branijo goloba v roki. Vsako zamujeno leto odnaša več deset milijonov evrov poslov. Samo v zadnjih desetih letih so jih izgubili za več kot en tir. Pa preštejte tovornjake na cesti in peljite se kdaj z vlakom na morje.