Tiskane izdaje
Medtem ko se v New Yorku vrstijo novice o zapravljenih milijonih v avkcijskih hišah, ki so ta teden znova v znamenju vsakoletnih osrednjih jesenskih dražb in trženja izdelkov Edvarda Muncha, Willema de Kooninga, Fride Kahlo ali Gerharda Richterja, smo tudi v Sloveniji pod vtisom svojevrstnega vala milijonov z domicilom na področju likovne umetnosti.
Zelo drugačnih in daleč od belega sveta, a je tudi tu z umetnostjo mogoče početi nekaj, za kar so tukajšnji umetniki prepričani, da ni v dometu realnega. Kovati milijone. Pred tednom smo izvedeli, da smo del mednarodne mreže ponarejevalcev, ki so se nadejali kar 72 milijonov evrov izplena. Fiktivnih sicer, nikoli realiziranih, tudi fotografije neprepričljivih avstrijsko-slovenskih ponaredkov del Pabla Picassa, Clauda Moneta in drugih niso vzbudile ravno milijonskega vtisa, zato pa so konkretni milijoni, zapisani v zaenkrat znanih tukajšnjih spornih cenitvah Janeza Mesesnela.
2,7 milijona za likovna dela, ki jih je Peter Kotar tik pred stečajem vložil v kapital svojega Sttima in zdaj z zastavno pravico nad njimi – in novo oceno, da gre za ponaredke, vredne le 7500 evrov – ostajajo upniku, podjetju B in B Fin, še bolj konkretnih je 7,5 milijona evrov kredita, ki ga je Franc Riemer od NLB dobil tako, da je zastavil domnevno sliko Diega Velázqueza, po oceni Mesesnela vredno kar osem milijonov evrov, in ga nikoli vrnil. Nova cenitev je sliko opredelila kot ponaredek, vreden do deset tisočakov.
A zgodba o slovenskih ponaredkih umetnin, fantastičnih ocenah vrednosti cenilca, uradno potrjenega s pravosodnega ministrstva, in cenilskih prispevkih k bančni luknji ni le zgodba o Mesesnelu. Je zgodba o pomanjkanju vzvodov za ustrezen pregon ponarejevalcev, manka pristojnosti in seveda tudi obveznosti strokovnjakov ob razkritju ponaredkov, o tem, da ob pomankljivi regulativi v državi celo ponarejena umetnina, ki gre – kot pišemo danes – skozi zasebno galerijo in dve osrednji javni galeriji, ne pristane pri možeh postave in sodnikih, ampak po domače ponikne.
Je zgodba o cenilskih okostnjakih, ki so popadali iz omar in nedvomno še bodo, o ugibanjih, kakšne zastavljene umetnine se nahajajo v bančnih trezorjih, o tem, da je Ida Cadorin Barbarigo že v času ministrovanja Vaska Simonitija kulturno ministrstvo obiskala zaradi tukajšnjega ponarejanja del pokojnega moža Zorana Mušiča, in predvsem zgodba o neverjetni toleranci, ki je omogočila fenomen Mesesnel.
Ta toleranca vztraja, ne le na pravosodnem ministrstvu, ki še ni ukrepalo in mu ni odvzelo statusa cenilca, ampak tudi pri sogovornikih iz vrst galeristov, ki si na neurejenem slovenskem trgu umetnin režejo ne najbolj beli kruh, muzejskih delavcev v javnih ustanovah in tudi cenilcev.
Pri tistih, ki bi lahko prvi opozorili na ponarejanje in druge anomalije. Pripravljeni so dolgo in izčrpno govoriti o – če uporabimo izraz enega njih – »lomastenju« danes že 85-letnega Mesesnela po slovenskem cenilskem trgu, ki si ga je v zadnjih desetletjih prisvojil v zelo velikem deležu, največ med enajsterico današnjih cenilcev; pripravljeni so opozarjati na škodo, ki jo je povzročil. Javno izpostaviti in se kot strokovjak z imenom opredeliti do Mesesnelovega dela pa se, tak je zaenkrat vtis, ni pripravljen nihče.
