Koliko še do trojke

V novici, da bo državni zbor 11. aprila zavezujoče razpravljal o vnosu »zlatega« fiskalnega pravila v ustavo, se skriva veliko sporočil. Iz te pogače pa si je treba odrezati in si postreči predvsem s tistim delom, ki šteje: ankete namreč kažejo, kako so ljudje večinsko začeli verjeti, da bo v Slovenijo res prišla evropska trojka. Zaradi tega lahko rečemo, da mora državni zbor narediti nekaj radikalnega ali pa se posloviti.

Če na kaj, se ob prihodu trojke nihče ne bo mogel sklicevati na teorijo zarote. Štiri leta cepetanja in pokvarjene politične infantilnosti ni mogoče upravičiti, razložiti pa z nikakršno drugačno razlago, kakor s to, da ljudje, postavljeni in izvoljeni na točno določena mesta, niso opravili svojega posla, čeprav so bili zanj plačani. Ker se vse konča pri denarju, smo nazadnje opomnjeni, kje se je vse začelo: prav tako pri denarju. V združenem evropskem okviru je ves čas šlo predvsem za zelo korektno logiko: kako boste v pogojih globalne finančne krize uredili družbena in gospodarska razmerja, da bi dosegli dogovorjene cilje, je vaša stvar, toda ko boste dali besedo, jo je treba držati.

Tako smo pri zloglasnem zlatem fiskalnem pravilu in njegovem morebitnem vpisu v ustavo. Vse parlamentarne stranke so že pred več kot enim letom dosegle soglasje o sprejetju fiskalnega pravila. Podprt je bil mednarodni fiskalni pakt, sklenjena je bila mednarodna pogodba. Ta, zatrjujejo finančni strokovnjaki, je »pomirila« mednarodne finančne trge in na to dejstvo so se cepile različne projekcije sanacije evropskega gospodarstva.

Lahko bi se dogovorili povsem drugače. Lahko bi zavrnili predlagani fiskalni pakt, lahko bi se celo začeli pogovarjati o izstopu iz EU. Toda vsi deležniki so vedeli, kakšna je realnost evropskega gospodarskega okvira in vsa leta je veljalo, da ima slovensko gospodarstvo za prednost svojo »butično« komponento, da ji EU koristi, zaradi majhnosti pa da ima prednost hitre fleksibilnosti.

Res je, zdaj je že tako prenapet lok še dodatno napel Ciper in dogajajo se stvari, ki jih Slovenija ne more nadzorovati niti ne nanje bistveno vplivati. Toda to po vseh letih političnih blokad in postavljanja strankarskih straž okrog preostalega državnega premoženja ne more več biti izgovor: niti pred državami EU niti pred državljani Slovenije.

Zato in ker ljudje, kot sledi iz Delove ankete javnega mnenja, bolj kot ne že verjamejo, da bo Slovenija zaprosila za finančno pomoč, je torej od državnega zbora treba zahtevati popolnoma vse, kar je za rešitev dobrega imena države mogoče. Slišati je, da vodstvo DZ išče stik s selektivno izbranimi predstavniki t. i. vstajniškega gibanja, ki organizira protivladne proteste. Če je to vse, kar premore, je bolje, da se razpusti, pred tem pa razpiše predčasne volitve in vlado zadolži za »tehnikalije« v zvezi z zaprosilom evropski trojki za finančno pomoč. Če premore kaj več, naj to pokaže hitro in naj deluje učinkovito. Serija ponižanj v nizu dejanj proti lastni suverenosti se mora namreč končati čim prej. Če ne drugače, na način, ki ga ljudje očitno že razumejo kot najverjetnejšega. Se s to logiko lahko sprijaznimo brez boja?