Predstavniki ljudstva v parlamentu kot najvišjem suverenu demokratične ureditve zaslužijo le najboljše. Tudi spodobne računalnike, da bodo le delali dobro in sprejemali razumne odločitve. Najmanj, kar državljani upravičeno pričakujemo v zameno, je iskrenost, poštenost, transparentnost in spoštovanje elementarne etike. Kdor ne ustreza minimalnim higieničnim standardom, bi se moral posloviti. Kot pred kratkim nemški predsednik. Kakor hitro je tožilstvo sprožilo preiskavo, je odšel.
Poslancev in strank, ki jih predstavljajo, ne bi smeli metati v isti koš. Med njimi so velike razlike – ne le ideološke, ampak tudi takšne, ki zadevajo osnovne standarde poštenja. Po razkritju medijev, da ima poslanec Desusa Ivan Simčič težave z dokazovanjem svoje izobrazbe, že več kot teden dni spremljamo igro dolgih, molčečih obrazov. Vrh stranke in poslanec sta se zavila v molk; prvak Desusa Karl Erjavec je šele danes zmogel toliko poguma, da je novinarjem navrgel, da svojemu poslancu verjame.
Na podobno zgodbo smo mediji opozorili pred leti, ko smo začeli raziskovati primer poslanca SDS Branka Mariniča in njegov poskus goljufije na izpitu iz tujega jezika. Njegov »šef«, predsednik SDS Janez Janša, je ob razkritju dejal, da verjame svojemu poslancu. Danes tega poslanca toži država in postopek obravnava sodišče. Vsem v posmeh je stranka SDS Mariniča kljub hudim obtožbam spet uvrstila na listo kandidatov in na nedavnih volitvah je bil celo znova izvoljen v državni zbor.
Primer Simčiča je podoben. Njegov »šef« danes trdi, da mu verjame, čeprav ga je pred petimi leti, ko je opravljal funkcijo ministra za obrambo, iz tega razloga odpustil iz Slovenske vojske. Ko so v državni upravi preverili več kot 32.000 dokazil o izobrazbi, se je namreč pokazalo, da se je Simčič leta 1992 zaposlil z neverodostojno listino o srednješolski izobrazbi. Kar je Erjavcu leta 2007 zadostovalo za odpustitev, danes očitno ni več vredno omembe.
Primer je s tem prignan do absurda – najprej človeka odpustiš, ker je goljufal, nato mu omogočiš, da postane poslanec, izbranec ljudstva, ki bi kot takšen moral biti vzor. Da je absurd popoln, nas prepriča naslednji podatek: Simčič je tudi član odbora za izobraževanje, znanost, kulturo, šport in mladino. Kot da bi lisici zaupali v varstvo kokoši. Sicer pa, kdo ve, morda je prav on od vseh poslancev najbolj kvalificiran, da v zakonodajni veji oblasti odloča o izobraževalnih temah.
Mediji se s poslancem Desusa ne ukvarjamo zato, ker je član te stranke, ampak zato, ker je, kot vse kaže, prekršil osnovne etične standarde te družbe. Vso odgovornost seveda nosi poslanec Simčič. A ne zgolj le on, ampak tudi stranka, ki v takšnih primerih ne ukrepa in poskuša krivdo speljati v zarotniške vode. Metoda je znana in preizkušena. Tudi Erjavec ima svojega »šefa«, ki je strategijo tovrstne obrambe prignal do absurda: tudi če na sodišču proti tebi že poteka postopek, se izgovarjaj na politična in zarotniška ozadja.
Foto: Matej Družnik/Delo