Komisija, to sem jaz

Bilo bi odgovorno, da bi manj pozivali k odstopom in bolj k iskanju sistemskih rešitev.

Objavljeno
27. maj 2016 19.05
Novinarska konferenca Komisije za preprečevanje korupcije - KPK. Ljubljana, Slovenija 5.marca 2015.
Sonja Merljak
Sonja Merljak
V Sloveniji imamo z odgovornostjo velike težave. Po eni strani jo nenehno terjamo s pozivi k odstopu ministra, direktorja, šefa. Po drugi strani na položajih ostajajo ljudje, ki bi morali oditi že zato, da bi organ, ki ga vodijo, lahko začel učinkovito delovati.

Javnost, denimo, že nekaj mesecev poziva k odstopu vseh vpletenih v primer otrok, ki ju je CSD Velenje proti volji babice in dedka namestil v rejo. Pričakovanja je morda vsaj malo potešil odstop direktorja CSD Slovenj Gradec Jurija Šumečnika. A odvetnik, ki pravi, da se celotna zadeva ne sme končati z odstopi in da je cilj vrnitev dečkov starima staršema, v isti sapi tudi dodaja, da bi morala odstopiti še ministrica in vsi njeni sodelavci.

Primer je kompleksen in v njem se prepletata dve stroki: socialno delo in pravo. Podobno kot na sodišču, kjer se soočita dva vrhunska pravnika in tretjemu dokazujeta vsak svoj prav. Tudi oni odločajo o človekovih pravicah in posegajo v družinsko življenje. Nato pa, da bo mera polna, četrti pravnik (na višjem sodišču) razveljavi sodbo. Ali zato odstopi predsednik sodišča in za njim še pravosodni minister?

Po drugi strani ne namerava odstopiti Boris Štefanec, ki je prepričan, da je komisija za preprečevanje korupcije ali vsaj njen senat, on sam. Temu pritrjuje tudi prvi namestnik, druga namestnica, ki je opozorila, da ji Štefanec onemogoča delo, pa je že več mesecev na bolniški. Da bi dokazal svoj prav, je Štefanec za mnenje zaprosil celo ministrstvo za javno upravo. In ker je državni nadzornik kolektivnost komisije razumel drugače kot on, je Štefanec njegovi nadrejeni Mojci Prelesnik poslal celo grozilno pismo. Boris Štefanec, zaradi katerega je komisija dve leti v krču in zato manj učinkovita, kot bi lahko bila, na kar je nazadnje opozorila tudi Organizacija za evropsko sodelovanje in razvoj, torej ne bo odstopil, a kar je še bolj pomenljivo, k temu ga razen posameznih medijev tudi nihče ne poziva. Poslanci so ravno v četrtek celo izglasovali, da razrešitve ne bodo predlagali. Pravno-formalno so verjetno ravnali prav, po črki zakona, a poleg objektivne in subjektivne odgovornosti obstaja še politična. Zdi se, da je to, kako učinkovito lahko pri nas preprečujemo korupcijo, mar le novinarjem, namestnici in OECD.

Med najbolj branimi razmišljanji zadnjega meseca je bil tisti, v katerem učiteljica Mateja Peršolja opozarja, da smo z nenehnim iskanjem krivcev in odgovornih v Sloveniji ustvarili razmere nekakšnega birokratskega strahu in kaznovalnega krča, ki nas – kot posameznike in družbo v celoti – namesto k svobodi in odgovornosti vodi le še globlje v začarani krog zunanjega nadzora.

Zato bi bilo od vseh nas morda najbolj odgovorno, da bi manj pozivali k odstopom in bolj k iskanju sistemskih rešitev tam, kjer jih je treba iskati. Eno od njih je ponujal družinski zakonik. Zdaj se pripravlja novi. Ga bomo znali podpreti ali ga bomo spet zamaknili zaradi svojih partikularnih interesov ali pogledov?