Kompromitacija olimpizma

V zadnjih šestih desetletjih je svet imel sedem papežev in samo štiri predsednike Mednarodnega olimpijskega komiteja. (V Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih celo samo enega!) Že ta podatek dokazuje, da gre pri tej prestižni olimpijski službi v bistvu za enega najbolj globalnih in vplivnih (političnih) položajev. Toda kdo zna na pamet našteti vseh šest kandidatov za petega prvega moža svetovnega olimpijskega gibanja v zadnjih desetletjih? Šest kandidatov za sedež, ki si ga je zdaj dvanajst let lastil Belgijec Jacques Rogge? Najbrž ne prav veliko, čeprav bo Roggejev naslednik v marsičem odločal o usodi – in reformah – mogočnega olimpijskega gibanja, ki je v zadnjem obdobju zašlo v resno krizo.

Za Roggejev položaj se potegujejo Wu Ching Kuo iz Tajvana, Denis Oswald iz Švice, Sergej Bubka iz Ukrajine, Richard Carrion iz Portorika, Ng Ser Miang iz Singapurja in Thomas Bach iz Nemčije. Novi predsednik bo znan čez dober teden, po volitvah na zasedanju MOK v Buenos Airesu. Kdorkoli bo izbran, bo moral temeljito počistiti Roggejevo dediščino, saj Belgijec ni bil dober voditelj olimpijskega gibanja.

Pred dvanajstimi leti sem poročal z zasedanja olimpijskega komiteja v Moskvi, kjer je Jacques Rogge na čelu te organizacije nasledil zdaj že pokojnega Juana Antonia Samarancha, nekdanjega diplomata generala Franca. Takrat s(m)o na Belgijca vsi gledali s precejšnjimi simpatijami. Po svoje tudi zato, ker leta 1980 kot mlad belgijski športni funkcionar ni sledil nerazumnemu klicu Zahoda k bojkotu iger leta 1980 v Moskvi. Ta se je zgodil zaradi sovjetske zasedbe Afganistana leto prej, toda paradoks je, da so zdaj v Afganistanu prav vse tiste države, ki so zaradi rdečearmejskega naskoka na Kabul takrat zavrnile prihod v moskovske olimpijske Lužnike.

Jacques Rogge pozneje, žal, ni bil vedno tako načelen. Minky Worden iz Human Rights Watcha, denimo, opozarja, da se je prav pod njegovim vodstvom v olimpijskem gibanju zgodil velik prepad med načeli in prakso. Pri organizaciji iger namreč ne gre le za gradnjo sodobnih stadionov in dvoran, ampak tudi za širjenje temeljnih načel olimpizma. Vsaka država gostiteljica mora namreč dosledno spoštovati človekove pravice, svobodo izražanja in se odločno zoperstaviti vsaki obliki diskriminacije. Toda pod Roggejevim vodstvom se to ni zgodilo. Ne v primeru olimpijskih iger v Pekingu leta 2008, ne v primeru zimskih olimpijskih iger v Sočiju, do katerih je še manj kot pol leta, in po svoje tudi ne v primeru lanskih olimpijskih iger v Londonu, saj je Velika Britanija kot najzvestejša ameriška zaveznica ZDA živo vpletena v vojno v Iraku in Afganistanu ter v grobo teptanje človekovih pravic, tudi doma, ko gre za (sumljive) priseljence iz islamskega sveta.

Mednarodni olimpijski komite ima v svetu izjemen politični vpliv. Zato lahko vpliva na ravnanje držav članic, ki želijo gostiti olimpijske igre. V primeru Južne Koreje, ki je igre organizirala leta 1988, so se takšni pritiski zelo obnesli. Takratna vojaška diktatura v Seulu je privolila v zahteve po spremembah in tako so Korejci z južnega dela polotoka še pred igrami končno le lahko šli na prve prave demokratične volitve v državi.

V primeru Kitajske in Rusije takšnih pritiskov ni bilo. Human Rights Watch zdaj že nekaj let vztrajno opozarja na grobo znašanje ruske oblasti nad tistimi, ki opozarjajo na zlorabe pri gradnji objektov, na nedovoljene posege v naravo, na izkoriščanje delavcev iz nekdanjih sovjetskih republik. Putinov režim je vse nevladne organizacije v najžhatnejši sovjetski maniri razglasil za »tuje agente«, opozicijo vztrajno peha v zapore in ji ne dovoli sodelovanja na volitvah, zdaj pa pripravlja tudi nov zakon, ki zelo diskriminacijsko obravnava istospolno usmerjene državljane Ruske federacije. Organizacije za človekove pravice, domače in tuje, dramatično opozarjajo na zlorabe v državi, toda Jacques Rogge – in skupaj z njim ves Mednarodni olimpijski komite – vztrajno molči. Bo molčal tudi novi predsednik MOK?

Jasno je, da je tudi v novodobnemu olimpijskem gibanju denar pomembnejši od načel. Močnejši je od spoštovanja človekovih pravic in dostojanstva človeka. Člani Mednarodnega olimpijskega komiteja (med njimi je le 16 žensk, ki začuda niso predlagale ženske kandidatke za položaj predsednice MOK), ki bodo v Buenos Airesu volili Roggejevega naslednika, se tega zagotovo dobro zavedajo. Še bolje to vedo predstavniki velikih globalnih korporacij, ki sponzorirajo olimpijski komite in od tega vlečejo velike koristi. Toda v olimpijskem gibanju se bodo prej ali slej le morali odločiti, kako naprej. Nenehno kompromitiranje svetlih idej olimpizma namreč ne vodi nikamor. Ena od možnih rešitev je, da igram spremenijo ime. V igre svetovnega kapitala, Coca-Cole ali McDonaldsa. In potem organizatorjev nihče več ne bo opominjal na spoštovanje človekovih pravic. Ker jih tako in tako kmalu preprosto ne bo več.