Tiskane izdaje
Težko je verjeti, kar pripovedujejo zdravniki. Polnih osem mesecev, kar je Milojka Kolar Celarc ministrica za zdravje, jo vabijo in prosijo, naj obišče Univerzitetni klinični center Ljubljana. A še ni prišla.
UKC je s 7600 zaposlenimi največja ustanova v Sloveniji nasploh, v njem dela 1200 zdravnikov, kar je petina vseh. S pol milijarde evrov letne porabe je UKC največji javni porabnik v državi. Z milijonom zdravljenih pa je najpomembnejša točka, kamor se zatekajo bolniki.
S tem, ko se ministrica ne zmeni za UKC, izkazuje, da ji ni mar za bolnike.
Kadar zalije voda Posočje ali plazi kakšno pobočje v Halozah, se premier in predsednik države usedeta v državni helikopter, ki ju odpelje pozdravit nesrečne ljudi. Nesrečnih sester, ki jokajo od izčrpanosti ob umirajočih bolnikih na intenzivni nevrološki terapiji, medtem ko politiki v medijih udrihajo po njih, ne obišče nihče.
Premier Miro Cerar je na obisku v tisoč kilometrov oddaljeni Latviji omadeževal ugled celotnega slovenskega zdravstva zaradi enega samega, najbrž bolnega zdravnika, ki je osumljen umorov. Ko se je vrnil domov, ni zmogel tistih par sto metrov od Gregorčičeve do UKC, da bi sestre, zdravnike in najtežje bolne vprašal, kaj potrebujejo. Da niti ne govorimo o predsedniku države Borutu Pahorju, ki z veseljem hodi sem in tja in tudi v UKC, kadar sam kaj potrebuje. Tokrat mu ni mar.
Podobno kot zdravniki UKC je povedal tudi Konrad Kuštrin, predsednik zdravniškega sindikata Fides. Dvakrat je v imenu slovenskih zdravnikov zaradi kriznih razmer v zdravstvu pisno prosil premiera za sprejem. A mu iz kabineta niso niti odgovorili. Neizmerna aroganca vlade do težav v zdravstvu pomeni predvsem popolno nezanimanje za potrebe bolnikov, torej državljanov.
