Tiskane izdaje
V poplavi informacij, še posebeno če so si nasprotujoče, se je težko znajti in izluščiti, kaj je dobro in kaj ne. Ko se je »zgodila« avtomobilska afera s prirejenimi meritvami izpušnih plinov, smo razumljivo pričakovali pojasnila in jasne odgovore najodgovornejših iz koncerna, ujetega pri goljufanju kupcev njihovih vozil. In smo jih tudi dobili. Pa najbrž ne zgolj zato, ker se je zatresel evropski in svetovni avtomobilski trg.
Nekaj približno podobnega bi bilo mogoče pričakovati tudi, ko se zaradi nečednega in za zdravje potencialno nevarnega početja zatrese živilski trg. V slovenskih razmerah je, kot je pokazala afera z nedovoljenimi pripravki za zdravljenje čebel in posledično z medom, to bolj ali manj pobožna želja.
Ne samo da smo z velikanskim časovnim zamikom sploh izvedeli za odkritje uradnih nadzornikov, katerih delo naj bi bilo porok zagotavljanja relativne varnosti za živilske izdelke na trgu, kako je vrhniški podjetnik s strupenimi palčkami pomagal čebelarjem pri zatiranju varoze. Ti isti nadzorniki so že mesece vedeli tudi za rezultate analiz vzorcev medu pri nekaterih čebelarjih, ki so uporabljali omenjene palčke.
Ob poznem razkritju poročila so poskrbeli še za zelo dvoumno podajanje ocene o (ne)varnosti medu in drugih čebeljih pridelkov. Ko so se takoj nato oglasili še bolj ali manj ugledni strokovnjaki iz zdravstvene stroke in je bil sprožen alarm za potencialni koktajl strupenih učinkovin za naše zdravje, je za mnoge, priznajmo, da tudi s pomočjo senzacionalistično usmerjenega medijskega poročanja, postal med najbolj sporno in neželeno živilo.
Dvomov in nezaupanja ni uspelo odpraviti niti prvim ocenam tveganja za zdravje potrošnikov, narejenim na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje. Zagotovila, da minimalni ostanki amitraza, sicer za zdravljenje čebel dovoljene učinkovine, ki so jih zaznali v nekaterih vzorcih meda, niso tveganje za zdravje, so bila v glavnem preslišana.
Posploševanje packarij, ki so jih delali posamezni čebelarji, na vso čebelarsko srenjo, na ves med in vse, kar je povezano s čebelami, se je v čakanju na razkritje grešnikov, ki so še danes uganka, zgolj stopnjevalo. Raztroseno seme nezaupanja je tako načelo blagovno znamko, na kateri naj bi temeljila slovenska identiteta, slovensko zaupanje v kupovanje domačega, kakovostnejšega, varnejšega.
V že tako načeto krhkost sistema so svoje prispevala še z več kot enoletnim zamikom obravnavana poročila spletnega (čebelarskega) nadzora kakovosti medu. V njem ni bilo ostankov zdravju potencialno nevarnih substanc, so jih pa odkrili v vzorcu z dna starega panja postrganega propolisa. Da ta ni bil za prodajo, so odgovorni pojasnili šele, ko je novica o tem spet odmevala v javnosti.
In spet se je potrdilo, da je v času obilja informacij pomembno znati komunicirati in na pravi način predstavljati tudi najobčutljivejše informacije. Na »nenatančne in strah vzbujajoče interpretacije analitskih rezultatov« so zato opozorili tudi z Nacionalnega inštituta za javno zdravje, ki je tudi v svoji podrobni oceni tveganja potrdil, da je slovenski med varen.
