Konec bahavosti

Svetovna ekonomska kriza ni segla le v žepe ljudi, ampak na vsa področja človekovega bivanja – način življenja, znanost, kulturo, umetnost ... Arhitektura, takšne so izkušnje, med prvimi občuti pomanjkanje ter bojazen tistih, ki investirajo, in tistih, ki potem kupujejo končni produkt. Arhitekti v takih časih ne projektirajo in za nekaj časa niti niso potrebni. Ampak taki časi minejo. Kdaj, ni mogoče napovedati. Kaj pa do takrat?

Manj se gradi ali se sploh ne gradi, in šele ko žerjavi izginejo, se zavemo, da so simbol prosperitete. Če se že gradi, se gradi bolj skromno in opaziti je, da se projektanti odmikajo od bahave arhitekture ter iščejo skromnejše oblike in materiale, ki v krizi vendarle omogočajo vsaj kolikor toliko gradnje, in to takšne, ki jo je pozneje mogoče nekako prodati.

Arhitektura in gradnja sta vedno bili del trga, odvisni sta od njega in se mu prilagajata. Arhitekti so danes bolj kot mnoga pretekla leta soočeni z dejstvom, da so realni del družbene skupnosti in da ne morejo delati zunaj nje in neodvisno od nje. Zato so krizne razmere lahko priložnost za preizpraševanje o arhitekturi in mestu, priložnost za ustvarjalni postanek in razmislek o novem. Če arhitekti tudi danes sanjajo o formah iz bogatih časov in na mesta gledajo kot na poligone za razkazovanje in tekmovanje, zaman zapravljajo energijo.

Finančna kriza, ki je doletela tudi nekatere gospodarsko močne države in gospodarske družbe, nekoč stebre potrošniške družbe, je ob energetski krizi resen klic za razmislek o konceptu mesta, stavb in načinu življenja vseh, ki ustvarjajo ter uporabljajo urbanistične in arhitekturne storitve. Kakor zdaj kaže, postajajo drage zgradbe in okinčani javni prostori zapuščina ali že celo dediščina nekega časa. Prestiž in bahanje investitorjev z arhitekturo, ko ni bilo ne okusa ne mere, sta botrovala zgradbam, ki so želele biti spomenik arhitektom ter naročnikom, in ne funkcionalni objekti.

Arhitekti so resda plačani profesionalci in načelno upoštevajo želje naročnika, vendar morajo znati prepoznati tudi čas in razmere, v katerih delajo. Zdaj je od njih mogoče pričakovati, da bodo o urbanizmu in arhitekturi razmišljali na način, ki bo v skladu z realnimi možnostmi, in da bodo ponudili formo, ki bo usklajena z načeli trajnosti. Morda se bo treba vrniti na začetek, ko se ni gradilo s cementom iz Kitajske, lesom iz Sibirije in kamnom iz Južne Afrike, ampak z lokalnimi materiali.

Razmere zahtevajo nov pogled na arhitekturno prakso, tako v operativnem kot ideološkem smislu. Sodobni arhitekti so neglamurozni in družbeno odgovorni, verjetno jih nikoli ne bodo osvetljevali reflektorji popularnih medijev, bodo pa iskali skupni ideološki jezik z družbo, ki so jo nasledili.

Za arhitekturo je dobro tudi to, da je konec prakse, ko so investitorji zgolj zato, ker je »vse šlo«, nekritično naročali in gradili slabe hiše, stanovanja in poslovne prostore. Šele zdaj se začenja prava tekmovalnost, temelječa na komparativnih prednostih posameznih projektov.