Tiskane izdaje
Turki so 7. junija šli na volitve, na katerih so volili 550-člansko veliko nacionalno skupščino, svoj enodomni parlament. Na volitvah je spet, tako kot vedno po letu 2002, zmagala Stranka za pravičnost in razvoj (AKP) nekdanjega župana največjega mesta Istanbula, nekdanjega premiera in sedanjega predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana.
A zmaga je bila pirova. Erdoğanov načrt je bil, da bi AKP osvojila absolutno večino v parlamentu in sama sestavila vlado, kot jo je v letih 2002, 2007 in 2011, ko jo je na volitve popeljal on kot kandidat za premiera. Še pomembnejše pa bi bilo, da bi lahko posegla v ustavo in sedanji parlamentarni sistem spremenila v polpredsedniškega, s čimer bi Erdoğan dobil veliko večja pooblastila. To je bil razlog, zakaj je lani avgusta sploh šel na predsedniške volitve in potem na njih z malo več kot polovico glasov zmagal že v prvem krogu.
Toda račun se mu ni izšel. AKP sicer nikoli do zdaj ni dobila več kot polovice glasov, vendar je zaradi volilnega sistema, ki postavlja parlamentarni prag na desetino oddanih glasov, kar je najviše na svetu, vedno dobila več kot pol sedežev v skupščini. Leta 2002 sta namreč v parlament prišli samo dve stranki, poleg Erdoğanove še socialdemokratska Republikanska ljudska stranka (CHP), ki jo je leta 1923 ustanovil oče sodobne turške republike Mustafa Kemal Atatürk in je bila do takrat pogosto na oblasti. V letih 2007 in 2011 se jima je pridružila desnonacionalistična Stranka ljudskega gibanja (MHP).
Junija je uspelo desetodstotni parlamentarni prag preskočiti še Ljudski demokratski stranki (HDP), katere volivci so večinoma pripadniki največje manjšine v Turčiji, Kurdi. Čeprav je AKP s štirimi desetinami glasov dobila več podpore kot leta 2002 – in precej manj kot na volitvah 2007 in 2011 –, zaradi štirih strank v parlamentu ni dobila absolutne večine. Ima 258 poslancev.
Zato je morala začeti pogajanja za sestavo koalicije, česar Erdoğan in premier Ahmet Davutoğlu nista navajena, ker tega nista nikoli počela. Njune pogajalske izkušnje v politiki bi lahko primerjali z izkušnjami Zorana Jankovića, ki do leta 2011 v Ljubljani tudi ni potreboval koalicijskih partnerjev. Ko jih je potreboval na državni ravni, je zafural pogajanja in z njimi možnost, da bi postal premier.
Da bi stopila v koalicijo z največjo stranko, je najprej zavrnila kurdska HDP, pa tudi AKP si v zvezo s Kurdi niso preveč želeli, saj je z njimi turška vojska bíla dolgo krvavo vojno in razmere na pretežno s Kurdi poseljenem jugovzhodu države so še daleč od mirnih. Ker koalicija prav nič ne diši niti nacionalistični MHP – zagovornici trde roke proti Kurdom –, saj se ji zdi politika Erdoğana in njegovih do Kurdov premehka, so edini mogoči partnerji ostali kemalisti.
Vendar bo koalicija med AKP in CHP, če bo nastala, zelo naporna. Kemalisti so sledilci vodil svojega ustanovitelja, torej zagovarjajo ostro ločitev države in vere. Erdoğan in njegovi imajo glede tega drugačen pogled, saj hočejo vero bolj dejavno vključiti tudi v politiko. AKP je islamistična stranka, še huje pa je, da ima njen nesporni vodja Erdoğan povsem neskrite avtoritarne, nekateri menijo, da celo diktatorske ambicije.
Koalicijska pogajanja se vlečejo že mesec in pol in zdi se, da bi AKP najbolj ustrezale predčasne volitve, saj upa, da si bo na njih povrnila izgubljeno absolutno večino v parlamentu. Za kaj takšnega je malo možnosti, saj čas dela proti Erdoğanu in njegovim. Turško prebivalstvo je mlado in v veliki večini živi v mestih, prav mladi meščani pa so največji nasprotniki vedno bolj avtoritarne in konservativne AKP. To se je jasno pokazalo na protivladnih demonstracijah v Istanbulu, Ankari in drugih mestih poleti 2013, ki so jih nasilno zatrli.
Poleg tega ima AKP v omari še velikanskega okostnjaka, imenovanega Islamska država. Dolgo je Erdoğan s polmilijonsko vojsko gledal stran, ko je teroristični samooklicani kalifat čez mejo Turčije s Sirijo in Irakom dobival borce, opremo in prekupčeval z nafto. Predvsem zato, ker je Islamska država smrtni sovražnik s Kurdi v Iraku in Siriji, ti pa se vedno bolj tesno povezujejo z brati v Turčiji. Bomba, ki jo je v ponedeljek razneslo v mestu Suruç – ubila je 32 večinoma kurdskih aktivistov – in za katero je odgovornost prevzela Islamska država, je pokazala, da se je zver strgala z verige in zdaj grize roko, ki jo je vsaj božala, če je že hranila ni. Erdoğanova popolna oblast se zdi dlje kot kdaj prej.
