Konec hladnega miru

Še preden se je pravkar preminulo leto spočelo, so komentatorji opozarjali, kako simbolično je povezano z vojnami. Lani so se namreč spominjali stoletnice izbruha prve svetovne vojne, zaznamovali so tri četrt stoletja od začetka druge in po četrt stoletja podoživljali veselje zaradi padca berlinskega zidu, ki so ga razglasili tudi za konec hladne vojne. Zdaj, ko se je leto 2014 poslovilo, ga dežurni pogrebci povezujemo še z eno vojno. V zgodovino se bo zapisalo kot leto, v katerem se je začela nova hladna vojna oziroma končalo tisto obdobje v rusko-zahodnih odnosih, ki ga je Boris Jelcin pred natanko dvema desetletjema poimenoval »hladni mir«.

Zelo nehvaležno je slaviti zmagovalce ali poražence v spopadu, ki se ni niti dobro razvnel, kaj šele končal. Globalnega segrevanja v rusko-zahodnih odnosih namreč ne gre pričakovati kmalu. Še o tem, kdo je kriv za novi izbruh sovražnosti, se že zdaj prepirajo analitiki in zgodovinarji; propagandna vojna je pač ena od najpomembnejših sestavin vsakega konflikta.

V Rusiji bodo leto 2014 pomnili kot leto, v katerem so se »ponovno združili« s Krimom, zato pa »izgubili« Ukrajino. Na Zahodu so to po površini največjo državo, ki se je znašla sredi zamrznjene državljanske vojne, sicer »dobili«, a med »zmagovalci« prejšnje hladne vojne ni opaziti pretiranega navdušenja, da bi bili za pokončno držo do imperijskih teženj ruskega medveda pripravljeni tudi plačati. Ukrajina, ki je na poti v finančni brodolom, potrebuje pomoč, toda to je le del cene, ki jo bomo morali plačati za izgubljeno iluzijo o evropskem prostranstvu od Lizbone do Vladivostoka. Nekoč so ustvarjalci zunanje politike razmišljali dolgoročno, je pred kratkim potarnal nekdanji britanski veleposlanik v Moskvi Tony Brenton. V tistih časih, je dodal, bi zavladalo veliko nelagodje ob grožnji, da se bo Evropa za večno obsodila na zagrenjeno jedrsko oboroženo sosedo, ki hitro krepi stike s Kitajsko.