Tiskane izdaje
Kdaj se bodo odnosi med Evropsko unijo in Turčijo resno zaostrili, je bilo že nekaj časa le še - vprašanje časa. Diplomatska vojna med Turčijo in Nizozemsko, ki je presegla že vse mogoče retorične meje ter - z obeh strani - sprejemljive načine delovanja v mednarodnih odnosih, je le ena od bolj ali manj pričakovanih posledic turškega (neustavljivega) drvenja v trdo avtoritarnost na eni ter popolne evropske arogance do skrajno zapletene in občutljive turške (geo)politične in varnostne realnosti na drugi strani.
Brutalne žalitve, že skoraj folklorno zmerjanje z nacisti vsepovprek in »globaliziranje« notranjepolitičnega boja s turške strani so absolutno nesprejemljivi. Še posebno na vrhuncu predvolilne kampanje pred referendumom o ustavnih spremembah (16. april), s katerimi želi Recep Tayyip Erdoğan v Turčiji uvesti predsedniški sistem - to je njegova dolgoletna fiksna ideja, zaradi katere je vsaj zadnje dve leti močno trpela tako turška notranja kot zunanja politika. Hkrati je varnostno iz dneva v dan šibkejša Turčija, ki na svojem jugovzhodu bije vojno s Kurdi, na severu Sirije pa se je njena vojaška operacija Ščit Evfrata znašla v pat položaju, še vedno sredi krčevitih čistk, ki so julija lani sledile spodletelemu poskusu vojaškega državnega udara.
Po propadlem puču je turška oblast razgradila civilno družbo in napolnila zapore - po socialnih omrežjih se že nekaj časa širi (pol)resnična šala: Turčija ima zdaj eno najbolj izobraženih zaporniških populacij na svetu. Prav puč je bila pomembna točka preobrata v odnosih med Turčijo in Evropsko unijo oziroma posameznimi članicami. Za uradno Ankaro je bil evropski odziv - mlahav, negotov, preračunljiv, počasen - popolnoma nesprejemljiv. Podobno velja za odziv Združenih držav. Predsednik Erdoğan z zahoda ni dobil nikakršne podpore. Prej nasprotno. To je bil trenutek, ko se je turška »evropska zgodba«, ki jo je hipokritski Bruselj lani spomladi na bazarju človeških življenj s podpisom bogatega begunskega dogovora z Ankaro obudil iz ogabno oportunističnih vzgibov, nepovratno končala.
V očeh Turčije je EU - upravičeno - izgubila kredibilnost in zaupanje, Turčija pa je, posledično, izgubila »evropski« motiv, kar se bo v že zelo bližnji prihodnosti izrazilo tudi na turškem delovanju znotraj zveze Nato, v kateri je Turčija druga največja članica.
Izpraznjeno zavezniško mesto je namesto Evropske unije in Združenih držav takoj zasedla Rusija, ki je Erdoğana na dan puča - v nasprotju z zahodnimi obveščevalnimi službami - opozorila na »nenavadno komunikacijo« med nekaterimi vodilnimi častniki turške vojske. Erdoğan je odletel k Vladimirju Putinu in novo zavezništvo, ki je, med drugim, hitro spremenilo dinamiko vojne v Siriji, je bilo sklenjeno. Ankari, ki se ji je Evropa prva odpovedala, se v času, ko je nekaznovano tudi na najvišji ravni dovoljeno izreči popolnoma vse, ni bilo več treba pretvarjati.
Vse drugo je in bo, kot se reče, le »stvar tehnike«.
