Tiskane izdaje
Štiristo sedemdeset tisoč članov nemške socialdemokratske stranke še lahko zavrne veliko koalicijo s krščanskodemokratsko kanclerko Angelo Merkel, mali kongres največje levosredinske stranke Nemčije pa se je včeraj zavzel za nadaljevanje pogajanj o skupni vladi. Strah pred pikom »črne« političarke, ki je po obeh svojih dosedanjih mandatih koalicijske partnerje pustila daleč zadaj, je med »rdečimi« Nemci še vedno velik, mnogi so tudi globoko v sebi proti sodelovanju s konservativci. Nekateri pa verjamejo, da se bo Merklova po svojem tretjem mandatu poslovila od politike in veliko praznino za njo bo morda lažje zapolniti na oblasti kot pa v opoziciji.
Če bo Nemčija okrog božiča res dobila še eno veliko koalicijo, pa državo čaka nov družbeno-gospodarski eksperiment. Socialdemokrati so se sicer odpovedali zahtevi po višjih davkih, zato pa vztrajajo pri uzakonjeni najnižji zajamčeni plači. Gospodarstveniki verjamejo, da bo to izbrisalo številna delovna mesta, in spominjajo, da se je Nemčija v zadnjem desetletju iz gospodarskega zastoja izvila tudi zato, ker je pod socialdemokratskim kanclerjem Gerhardom Schröderjem pošteno oklestila stroške za delo, dvignila mejo upokojevanja ter brezposelne in prejemnike socialne pomoči poslala delat. Socialdemokrati pa verjamejo, da si gospodarstvo in država lahko privoščita več pomoči za najšibkejše člane družbe, navsezadnje ima najnižjo zajamčeno plačo večina držav EU.
A te so bile doslej gospodarsko manj uspešne od Nemčije, na socialdemokratskem seznamu pa so še višje pokojnine, več denarja kot starejših, otroško varstvo, investicije v infrastrukturo in izobraževanje. Nekaj od tega je med predvolilno kampanjo obljubljala tudi Merklova, zato bo Evropa v vsakem primeru dobila tisto, kar so si mnogi želeli: manj varčno Nemčijo, ki se bo morda zavzemala tudi za večjo regulacijo mednarodnih finančnih trgov ter podpiranje gospodarske rasti in zaposlovanja v vsej Evropi. Bo lahko vse to tudi plačala?
