Tiskane izdaje
Ciper je ena najmanjših članic evrske unije. Primerljiv je z manjšimi zveznimi deželami v največjih članicah ali s podobno majhno državo, kot je Slovenija. Deset milijard evrov, kolikor naj bi Nikozija dobila iz evrskega solidarnostnega sklada (ESM), je za Evropo zato malenkost. Ne le če vsoto primerjamo z nekaj deset milijardami evrov, ki jih je EU pred časom brez posebnega pogojevanja zapravila samo za reševanje španskih bank, ampak tudi v odstotkih evrskega družbenega produkta. Celotna bančna vsota vseh ciprskih bank, skupaj z ruskimi in preostalimi »črnimi fondi«, kar naj bi bil eden izmed vzrokov za drastično kaznovanje Nikozije, menda ne presega 110 milijard evrov. Kar za še kakšno bundesbanko ne bi smel biti problem.
Šok, ki so ga finančni ministri povzročili s svojo, milo rečeno, nenavadno odločitvijo, je zato še toliko večji. Po eni strani kaže, da se Unija, ki bi se globalno rada kosala z največjimi svetovnimi gospodarstvi, niti slučajno še ni izvlekla iz krize, če jo iz sistemskega ravnotežja lahko vrže že miniaturni Ciper. Po drugi strani, ki je za nas navadne Evropejce še neprimerno bolj šokantna, pa odločitev finančnih ministrov dokazuje, da so v Bruslju za izhod iz krize, kadar se jim to zazdi, pripravljeni kršiti prav vsa evropska pravila. In to drugo za drugim. Solidarnost, enakost, celo človekove pravice.
Sklep, po katerem bodo Ciprčani od Unije dobili deset milijard (naših skupnih) evrov, če bodo pred tem privolili v delno razlastitev na svojih bančnih računih (predstavljajte si, da bi kdo kaj takega zahteval od Nemčije ali Francije), je nepojmljiv. Posega celo v samo bistvo pravne države, ki navsezadnje jamči za nedotakljivost bančnih vlog. Ministri se namreč niso lotili le premoženja najbogatejših in za krizo v resnici najbolj krivih, z računov hočejo vzeti tudi navadnim, malim bančnim varčevalcem. Tisti z manj kot 100.000 evri bodo državi dali 6,75 odstotka, oni z več pa 9,90. Papir, na katerem piše, da za vloge jamči država, lahko vržete stran.
In kaj se bo zgodilo bankam? Nič. In vsem drugim v resnici odgovornim tako za finančno krizo na Cipru kot v evrolandu? Tudi nič. Ti bodo ljudem le še bolj zategnili »grški korzet«, iztisnili iz njih še tisto zadnje, kar jim je EU (in banke iz dobro stoječih članic) kadar koli dala, potem pa jih prepustili usodi.
S 16. marcem in z zgodovinsko odločitvijo finančnih ministrov smo očitno vstopili v četrto fazo krize. Prva je bila, ko je politika bančno katastrofo brezsramno prevalila na ramena davkoplačevalcev. V drugi fazi so banke zaradi grške polomije za vsaj nekaj trenutkov dojele, da bo vendarle treba nekaj dolgov tudi odpisati. Tretja, edina vsaj malo pomirjujoča faza se je začela z znamenito izjavo šefa ECB Draghija o odkupovanju obveznic, zdaj, s četrto pa že postaja jasno, da namerava veliki kapital pripreti infuzije povsod tam, kjer se (mu) ne splača več reševati. Konec zaupanja, konec evropske solidarnosti, konec enakih pravil za vse. Ker je tudi finančnim ministrom seveda kristalno jasno, kaj se zgodi, ko se prestrašeni varčevalci na kriznem jugu Evrope zakadijo v banke, je najbrž že mogoče predvideti tudi peto fazo krize – odklapljanje odvečnih vagonov.
