Korak naprej, dva nazaj

Lani so v Sloveniji diagnozo okužbe s HIV oziroma aidsa postavili 55-krat. To je do zdaj največje število na novo odkritih obolelih na letni ravni; koliko okuženih je še med »neodkritimi«, ostaja neznanka. S to diagnozo danes pri nas živi nekaj manj kot 400 ljudi. Poudarek je na »živi«, kajti iz usodne se je ta diagnoza prelevila v eno izmed številnih kroničnih obolenj, pri katerih je z zdravljenjem mogoče ne le preživeti, ampak tudi naprej živeti polno, kakovostno življenje. Če je seveda zdravljenje na voljo.

V Sloveniji je. Ker pa financiranje ambulantne diagnostike ni urejeno – bolnike iz vse Slovenije zdravijo na ljubljanski infekcijski kliniki –, je njena prihodnost zelo negotova. Enaka zgodba se odvija tudi pri zdravljenju okužb z virusnima hepatitisoma B in C.

Lani so v omenjenih ambulantah opravili za 1,8 milijona evrov storitev, ki jih Zavod za zdravstveno zavarovanje kot plačnik noče pokriti. UKC to razliko bolj ali manj uspešno poskuša v svojih bilancah uravnotežiti že leta. Toda zdaj, ko vse več bolnikov po zaslugi uspešnega zdravljenja ostane pri življenju, tega ne zmore več. Zato plačnika poziva k pravičnejšemu ovrednotenju ambulantnih storitev, ki bistveno presegajo pojem »ambulantnega« in ki se jim, če želimo biti in ostati razvita in pravična država, ne moremo odpovedati.

Zavod za zdravstveno zavarovanje pa te sistemske vrzeli ne prizna. Pravice ostajajo, a niso plačane. Bo skrb za okužene s HIV, aidsom in hepatitisoma B in C padla pod težo finančnega sprenevedanja? Zgolj podajanje žogice med omenjenima institucijama ne bo vodilo k rešitvi, ki pa je nujna. Pomembna ni le zaradi nevarnosti, da bi se negativno poslovanje ljubljanskega UKC zaradi plačnikovega sprenevedanja širilo do neobvladljivih razsežnostih, ampak predvsem zavoljo grožnje, da bodo bolniki izgubili svoje pravice in z njimi boljše možnosti za obvladovanje bolezni ali ozdravitev. Je na račun umanjkanih 1,8 milijona evrov na letni ravni vredno tvegati okrnitev kakovosti zdravljenja, po zaslugi katerega lahko oboleli ozdravi ali se, denimo, brez težav vrne nazaj na delo? Je vredno tvegati povečanje zapletov, ki na letni ravni pri enem samem bolniku zahtevajo tudi več sto tisoč evrov?

Sprenevedanje pri tako občutljivih stvareh je povsem nesprejemljivo. Zato se zdi neverjetno, da se je odvilo že nešteto zgodb, povsem podobnih omenjeni. Ena se je zapletala okrog priznavanja stroškov urgentne ambulante na taisti infekcijski kliniki. UKC je za njen razplet potreboval 15 let.

Danes so finančni pritiski v vseh vejah medicine nevzdržni. Zavod za zdravstveno zavarovanje terciarni bolnišnici, ki zaradi čedalje večjega priliva bolnikov na prav vseh področjih presega programe, predlaga interno prestrukturiranje. Ta recept se zdi povsem neuporaben. Predlagane sestavine – prelivanje viška denarja iz ortopedije, internistike in pulmologije v zdravljenje omenjenih nalezljivih bolezni – so, če nič drugega, povsem nezdružljive. Poleg tega viška denarja preprosto ni kje vzeti. Naj bi ga mar enim bolnikom dali na račun drugih? – V tem primeru bi se sprožil plaz, kakršnega v slovenskem zdravstvu res ne potrebujemo.