Korupcijska kloaka

Ni čudno, da veliki igralci z zadovoljstvom molče zrejo v ministra.

Objavljeno
29. junij 2016 23.02
jer/pogajanje
Luka Jakše
Luka Jakše
Kaj se skriva za tako nezanimivo temo, kot je prenos nekega direktorata z enega ministrstva na drugega, oziroma ali gre verjeti vladi, da gre le za tehnično, organizacijsko spremembo, ki bo le olajšala delo dvema ministroma? Govorimo o direktoratu za informacijsko družbo, ki ga želi podpredsednik vlade in minister za javno upravo (MJU) Boris Koprivnikar speljati z ministrstva za visoko šolstvo, znanost in šport pod svojo streho. Pri tem pa noče slišati opozoril strokovne javnosti, civilne družbe in predstavnikov IKT-industrije, razen nekaterih največjih igralcev, da je poteza vsebinsko zgrešena in škodljiva za razvoj dejavnosti in za uporabnike telekomunikacijskih storitev.

Ta tema ni več tako nezanimiva, če ugotovimo, da tako minister pod eno streho združi ves proračun za nabavo IKT-opreme, ki znaša okoli 100 milijonov evrov na leto, in še ves denar, ki je namenjen za informacijsko družbo, v višini 100 milijonov do leta 2020. Za takšen denar se zganejo tudi najvplivnejša omrežja, zato predstavniki največjih podjetij nemo sedijo na ministrovi predstavi za zainteresirano javnost, povsem lakajsko pa se ob tem obnaša tudi gospodarska zbornica.

Ob tem pa strokovna javnost ugotavlja, da minister ne razume vsebinske napake, ki jo želi zagrešiti, ampak slepo sledi začrtani poti, ki jo je pomagala začrtati tudi vladna služba za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, ker da bo tako lažje črpati evropska sredstva. Nihče pa se ne vpraša, ali bodo ta namenjena za projekte, kot je e-oblak, ki je požrl približno 18 milijonov evrov, zdaj pa je dejansko prazen oziroma ga zaradi različnih »tehničnih specifik« ne more uporabljati niti ožja uprava. Minister se sicer trka po prsih s plaketo, ki so mu jo podelili tisti, od katerih je kupil tehnologijo, v strokovni literaturi ali pa zgolj na googlu pa o tej nagradi ne duha ne sluha.

Zgodba je torej še kako zanimiva, ker je v igri veliko denarja in ker v njej nastopajo veliki igralci, še bolj atraktivna pa je, ker lahko tako rekoč v realnem času spremljamo, kako se razvija sistemska korupcija. S prenosom direktorata bodo pod isto streho združeni državna informatika, državne telekomunikacije, torej okostje sistema, z novim direktoratom ga želijo napolniti z vsebino, čeprav je njegovo poslanstvo služiti gospodarstvu in drugim subjektom v družbi, in ne javni upravi, poleg tega pa s to potezo pod MJU pade tudi regulator trga – agencija za komunikacijske storitve in omrežja, torej pod ministrstvo, ki piše tudi zakonodajni okvir in je največji kupec storitev, ki jih regulira agencija.

V praksi to pomeni, da bo minister, ki se domnevno bori proti dvornim dobaviteljem, naročal tako računalnike kot druge storitve za ves javni sektor, z domačimi in evropskimi sredstvi spodbujal »prave« projekte za razvoj informacijske družbe in skupaj z regulatorjem skrbel za red na telekomunikacijskem trgu. Posledica takšne sprege je napovedljiva, slabši razvoj IKT, predvsem pa slabše in dražje storitve za uporabnike. Ni čudno, da veliki igralci z zadovoljstvom molče zrejo v ministra.

Slovenijo že nekaj časa spremljajo padci na različnih lestvicah razvitosti IKT-storitev na eni strani in višje cene storitev na drugi strani. Če bi bili država in vlada res zavezani razvoju, bi raje kot korupcijsko kloako ustanovila ministrstvo za kreativno industrijo, kjer bi nastala strategija razvoja Slovenije na tem področju in jo potem čim bolj uspešno implementirala.