Kosobrinove didaskalije

Če kaj, je res, kar je povedal poslanec Tomaž Gantar, namreč, da si Slovenija ne more privoščiti zakona o tujcih, ki bi že sam kršil temeljne človekove pravice. Še višja od tega pa je resnica, da na prvem mestu ne stoji skrb, česa si ne moreš privoščiti, ampak kaj je prav in kaj narobe.

Že način in metoda govora, v katerih se v parlamentu pogovarjajo o tem zakonu, sta precej, raje pa povsem napačna. Ustavna norma Slovenije je prvič zasnovana na temeljnem dostojanstvu vsake osebe, ne le tiste z nacionalno prepustnico, torej ni prav, da se zakon piše zgolj skozi nacionalno agendo. Drugič ni prav, da se zakon piše tako, da bi z minimalnimi prilagoditvami zaobšel kar največ ustavne materije. In tretjič je povsem neprimeren način razmišljanja, po katerem se po duhu neustaven zakon piše z mislijo, da naj se dikcija zakona toliko prilagodi ustavni dikciji, da bo ustavi nekako sprejemljiv, čeprav ne bo v njenem smislu.

Seveda ustavni smisel pri tako pomembni zadevi, kakor so temeljne človekove pravice, ni prazna beseda. Nevarnost predlaganega zakona je že to, da iz aktualnih izkušenj pravzaprav ni potreben. To je dokazal tudi več kot polmilijonski val beguncev, ki so v Sloveniji povzročili strah, ki je bil na koncu skladno s Kosobrinovimi didaskalijami Kekcu v sredini votel, okrog ga pa ni bilo. Povrhu je beguncev v Sloveniji ostalo zanemarljivo malo, še ti so se podredili uradnim azilskim postopkom in zgodbe o nevarnosti za Slovenijo so se izkazale kot neutemeljene.

Predlagani zakon o tujcih torej pripoveduje nekaj drugega. Prvič, ne ureja problema nevarnosti, temveč se ukvarja z ekonomijo strahov v namišljeni situaciji. Drugič, bržkone je namenjen prehitevanju populističnih pobud v notranji politiki, konkretno impulzov desnice, ki se je že izkazala s šenčurskimi dogodki; ti pa so resnično bili protiustavni. In tretjič, zakon priliva olje na ogenj interpretaciji, da so sirsko ali kakor koli že neslovensko pobarvani ljudje nevarni in kužni, tudi če so povsem miroljubni in jih ne zanima nasilje, temveč zgolj preživetje in ohranitev lastnega življenja. Dokaz so prerezane gume na kolesih avtomobila mariborskega ravnatelja Damirja Orehovca, katerega šola je korektno in pohvalno sprejela štiri male osnovnošolske otroke beguncev, torej begunce.

Ob takšnih dogodkih si ne zatiskajmo oči in ušes in naivni bi tudi bili, če bi se slepili odprtih oči. Vsakdo od nas, ne le sirski begunci (ali njihovi otroci), ki tem ali takim ljudem ne bo povšeči, se bo v izrednih okoliščinah znašel pred njihovim strelskim vodom ali v koncentracijskem taborišču, kjer se socialno kužne ljudi pretaplja v mila za pranje umazanih ksenofobnih obrazov. Za njimi stoji sistemska logika kapitala in neoliberalizem. In to, kot nas uči zgodovina, se bo zgodilo, če bodo umanjkala vmesna razmišljanja in predvsem dejanja, ki bodo kulturni in družbeni prostor čistila sproti in ne bodo pustila, da bi se ksenofobna umazanija nakopičila prek kritične meje.

Zakon o tujcih je torej v izhodišču podajanje žoge v igri, ki je ne bi smelo biti.