Kralji oslovske klopi

Vladna ekipa je tokrat vendarle dosegla napredek v Delovih javnomnenjskih merjenjih. Bistvenega napredka seveda ni bilo tam, kjer bi si ga lahko kabinet najbolj želel – da bi se zvišal odstotek tistih, ki delo vlade ocenjujejo z oceno »zelo pozitivno«. Manj kot odstotek in pol vprašanih sodi, da bi si zaslužili najboljšo oceno; od avgusta lani jim odstotka in pol ne uspe preseči. Tudi slabih trinajst odstotkov, ki je vladi prisodilo pozitivno oceno v primerjavi s preteklimi meseci ne izstopa. Edino, s čimer so lahko zadovoljni – če temu sploh lahko rečemo zadovoljstvo – je dejstvo, da jim je prvič v letu dni uspelo zvišati odstotek tistih, ki menijo, da vlada dela srednje, in nekoliko znižati odstotek negativno razpoloženih državljanov.

Če tektonskih premikov v vladi raziskovalci niso zaznali, presenečenj tudi pri ocenah dela državnega zbora, ki je še vedno pri standardno slabih, ni. Nič bolje ni pri strankah; če bi bile volitve to nedeljo, bi, če upoštevamo le opredeljene volivce in vodstvo SDS, leva sredina sestavila vlado. Stranke z največ glasovi so »ne vem«, »ne bi se udeležil volitev« in »ne bi volil nobene stranke«. Skupaj bi, če se poigramo, imele v državnem zboru 60 odstotkov glasov, kar je posebna uganka ne le pri resničnih izidih volitev, ampak tudi pri samoizpraševanju v strankah, zakaj se jim državljani izogibajo. Levi sredini in levici še naprej najbolje kaže tudi na barometru priljubljenosti politikov. Od dvajseterice (s povprečnimi ocenami) le štirje prihajajo s pola proti desni, večino od teh jih ima NSi; čast SDS bo poskušal reševati povratnik Janez Janša.

Čeprav se na desni vrstijo ugotovitve, da vlada ne bo končala mandata, predčasne volitve, sodeč po javnomnenjski anketi, ne bi prinesle bistvenih sprememb. Državljani jih za zdaj odločno zavračajo. Poleg tega ne bi prinesle nove slike, ki si jo želi predsednik SDS, saj bi tudi z morebitno osvojitvijo prvega mesta ostal osamljen. Novi ali nastajajoči sateliti so nez(az)nani, SLS se ne obeta vrnitev v parlament in tudi javno deklarirani slabi odnosi s SDS ne obetajo hitrega zavezništva. To pa je prvič v zadnjih letih po izraziti ohladitvi odnosov onemogočeno tudi z NSi, ki bi gotovo vstopila v parlament.

Napoved Ljudmile Novak, da bo s tretjim stebrom iskala širše zavezništvo, a ne z radikalci, kaže na nadaljnje korenito odmikanje od »mame« in napoveduje nadaljnje samostojno pozicioniranje. Očitno poskuša NSi okrepiti svojo vlogo klasične evropske desnosredinske stranke ter prepričati razočarane in zmerne konservativne volivce (v času in prostoru izgubljene) SLS in, če uporabimo retoriko NSi, radikalizirane SDS. Poleg vsega bi volitve to nedeljo – najverjetneje – prinesle skupno zmago sedanji, med ljudmi nepriljubljeni vladni koaliciji, ki bi ji pri morebitnih težavah lahko pomagala še ZL, ki zaradi notranjih sporov sicer ne blesti več na lestvicah.

To, da bi se vladni kabinet, v državnem političnem sistemu vse manj pomembna poslanska posadka in vrhovi strank resno zamislili nad izrazito slabimi ocenami, pa seveda ni mogoče pričakovati. Morda nas presenetijo. Čeprav je to od oslovske klopi, kjer tradicionalno kraljujejo slabe ocene, težko pričakovati.