Krasna nova Evropa

Če bo vrnitev Evrope k socialno-tržnim koreninam ostala le predvolilni piar, je ideja unije uničena.

Objavljeno
29. oktober 2013 18.06
NORWAY-NOBEL-PEACE-PRIZE-EU-FILES
Mario Belovič, notranja politika
Mario Belovič, notranja politika

Zadnje razprave na jesenskem vrhu EU so služile »nadaljevanju prizadevanj za krepitev temeljev denarne unije in zagona gospodarstva«. Nekoliko pred tem je evropska komisija pompozno napovedala »socialno unijo,« ki naj bi območju evra zagotovila večjo legitimnost in poglobila socialno integracijo skupnosti.

Kmalu naj bi pri pripravi proračunov začeli spremljati posamezne kazalnike tudi na področjih sociale in zaposlovanja, ki lahko vplivajo na območje evra. Vključeni bi bili v redno ocenjevanje članic. Če bodo zaznane težave in neravnotežja, bodo socialna in druga povezana vprašanja vključena še v letna priporočila. Ključni kazalniki, ki jih bodo posebej merili, so stopnja brezposelnosti, mladi brez dela, izobraževanja ali usposabljanja, tveganje revščine, spremembe v prejemkih gospodinjstev in neenakost plač.

Sramežljivi poskusi komisije, da bi na agendo evropske in nacionalne politike postavila tudi »socialno dimenzijo«, so v trenutnem položaju videti kot slaba šala. Po tem, ko je pretirano vztrajanje pri dolgotrajnem brezkompromisnem varčevanju, ne da bi ga dopolnjevali z drugimi ukrepi, povsem opustošilo geografsko periferijo unije in jo politično spravilo v polkolonialni odnos in nevzdržna ekonomsko-socialna neravnovesja, je takšna domneva še toliko bolj upravičena. Evropski socialni demokrati, ki še najbolj zagrizeno zagovarjajo večjo socialno integracijo na ravni (denarne) unije, so potezo komisije sicer označili za dobronamerno, a tudi kot le »nujen minimum«. Med njenimi predlogi namreč ni resnih konkretnih ukrepov, kot je, na primer, enotna shema nadomestil za brezposelnost (vsaj) na območju evra, in dokler bo tako, imamo na mizi le še enega papirnatega tigra evropske integracije.

Obotavljanje evropske politike pri obnavljanju socialne funkcije unije je povsem nerazumljivo, če Evropo še vedno razumemo kot političen projekt povojne restavracije na skupnih ekonomsko-socialnih vrednotah in temeljih, ki naj bi odgovoril tudi na izzive globalizacije.

Če pa Evropo, ki jo že od začetka krize, dejansko pa že od veliko prej meče tudi iz njenih tradicionalnih notranjepolitičnih tečajev, spoznavamo prek nekaterih strupenih sadov nove realpolitike evropskega centra, ki so bogato obrodili predvsem v sredozemskih državah, postane obotavljanje komisije bolj razumljivo. Nakazuje namreč, da so evropske institucije že vdano sprejele novo politično podobo Evrope. Prizor je tako lep, da je marsikaterega kritičnega opazovalca napeljal k misli o koncu evropskega projekta, saj so geopolitična neravnovesja stare celine postala tako velika, da jih ne bo mogoče odpraviti z nobenim socialnim paktom, ponosne nacionalne države pa ne bodo sprejele svojega novega neokolonialnega položaja.

Če bo poskus komisije, da bi se Evropa vrnila k svojim socialno-tržnim koreninam, ostal pri predvolilnem piaru za evropski parlament, je ideja unije v resnici uničena, saj sta socialna država in humani odnosi ena izmed njenih ustanovnih idej. Evropa brez unije bo Evropa, ki izbira med drugačnimi vrstami paktov in zavezništev.