Krasote karibskih oaz

Kolegi, ki sodelujejo z Mednarodnim konzorcijem preiskovalnih novinarjev (ICIJ), bodo jutri na javnem zaslišanju v Bruslju pred poslanci evropskega parlamenta pojasnjevali, zakaj je serija razkritij dokumentov iz davčnih oaz pomembna za Evropsko unijo, njene članice in predvsem – državljane. Tako je. Po dobrem letu preiskovanja, razkrivanja, pisanja, analiziranja ... bodo morali novinarji zdaj še pojasnjevati. Politikom. Ki bi jim te stvari morale biti kristalno jasne.

Nenazadnje se je v novi epizodi razkritij v offshore nadaljevanki, BahamasLeaks, minuli teden zelo lepo pokazalo, kako blizu so si politika in skrivnostni (ne nujno nezakoniti) oazni posli. Nekdanja evropska komisarka Neelie Kroes je – čeprav zdaj »na drugi strani« – sicer ubrala taktiko »nisem vedela«. To je tudi za slovenske politike koristna obrambna taktika, a je pred njo zagotovo »nič ne moremo«. Razkritje bahamskih dokumentov namreč vzbuja podobne odzive kot vsa prejšnja: »Takšno početje siromaši državni proračun in jemlje tistim, ki potrebujejo pomoč socialne države, civilizacijske pridobitve starega kontinenta.«

Evropski veljaki so floskulo, ki to ne bi smela biti, verjetno zapisali kar v kakšnega od pravilnikov političnega komuniciranja, nacionalni nosilci oblasti pa jo vztrajno ponavljajo. Tiste druge, »nič ne moremo«, še niso tako dobro razdelali. Pride pa kljub temu zelo prav. V Bruslju ji vedno dodajo, da delajo res vse, kar je v njihovi moči, da bi pipice, ki vodijo v davčne oaze, vsaj priprli, a da jih pri tem onemogočajo vlade držav članic. Te se izgovarjajo na Bruselj in »transnacionalnost problema«. Evropski in nacionalni politiki tako družno skrbijo, da začaranega kroga ne bi kdo prekinil. Vprašanje je le, koliko nalašč in koliko po neumnosti.

Ste, denimo, vedeli, da mora podjetje iz davčne oaze, ki v Srbiji odpre »podružnico«, razkriti več podatkov o svoji lastniški strukturi, kot če to stori v Sloveniji? Vlade so sicer po pomladnem rekordnem panamskem razkritju druga za drugo obljubljale javne registre dejanskih lastnikov podjetij. Tudi naša. Zakon, ki naj bi to uredil, je še v povojih. Do takrat pa bo tudi Slovenija – tako kot (druge) davčne oaze – dajala alibi slamnatim lastnikom.

Pravzaprav so imeli tisti, ki jih lahko javnost odslej v javno dostopnem spletnem iskalniku ICIJ (Offshore Leaks Database) išče pod oznako »Bahami«, srečo. Dokumenti razkrivajo le poslovodne osebe, pravih lastnikov pa ne. Slovenija in Bahamsko otočje torej niti nista tako daleč, kot se zdi na prvi pogled.

Slovenci, ki so šli v oaze z nečednimi nameni, se, seriji razkritih podatkov navkljub, lahko veselijo še enega bombončka slovenske države. Kazni za zatajitev računa na tujem so namreč še vedno smešno nizke. Celo policijskim inkasantom na kolesarskih stezah se lahko bolj smeji kot Fursovim inšpektorjem.

In že zato bi veljalo upoštevati tisto staro »zrno na zrno« in ukrepati. Začeti z malimi koraki. Doma. Že zato, da bo vest Slovenije ob morebitnem razkritju liechtensteinskih ali novih luksemburških dokumentov – kar bi bila zagotovo veselica za domačo javnost – bolj čista.