Tiskane izdaje
Res je, da je veliko občinstvo vsakoletnih velikih nastopov velikih voditeljev, ne le ruskega, domače, a običajno ti te mešanice inventur in optimističnih napovedi izkoristijo tudi zato, da kaj pomembnega prav tako sporočijo tistim zunaj, ki niso njihovi volivci. Zato je bilo presenetljivo, kako malo besed je letos Vladimir Putin, o katerem ima svet tako veliko povedati, vsaj neposredno namenil tujemu občinstvu.
Seveda je ruski predsednik govoril tudi drugim, ko je svoje ljudstvo s statističnimi podatki prepričeval, da je rusko gospodarstvo kljub sankcijam trdno, vsekakor pa bi mu takrat morali prisluhniti vsaj v Evropski uniji, kjer so kmetje na lastni koži občutili ruske protiukrepe, ki so jih Rusi izkoristili za revolucionarni razvoj ruskega kmetijstva. A tudi tistih nekaj njegovih stavkov, ki so bili neposredno posvečeni odnosu Moskve do dogajanja na mednarodnem prizorišču, je pričalo, da ni pričakovati sprememb v ruski zunanji politiki. Čeprav so ga zahodni mediji označili za zadržanega in umirjenega, je ruski predsednik jasno sporočil, da bo njegova država branila svoje interese ne glede na kaznovalne ukrepe Zahoda, a da sama ne išče sovražnikov, temveč prijatelje, s katerimi se bo enakopravno pogovarjala.
Tako gre to. Strategija in voditelji v Rusiji ostajajo isti, medtem ko se na Zahodu politiki na oblasti menjavajo. Kakor se diplomatsko spodobi, je tem, zlasti pa novoizvoljenemu ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu, Putin ponudil roko sprave in sodelovanja. Mogoče bi se tadva morala prvič osebno srečati celo v Sloveniji, pa ne zaradi Trumpove soproge, ampak zato, da bi lahko skupaj proslavila 16. obletnico velikega dogodka, ko sta se na Brdu pri Kranju Putin, ki je bil že takrat na čelu Rusije, in predzadnji ameriški voditelj George Bush mlajši drug drugemu globoko zazrla v oči in sklenila trdno prijateljstvo med državama, ki pa ni trajalo niti do konca njunih mandatov. Skorajda občudovanja je vredna potrpežljivost dolgoletnega poglavarja Kremlja, ki mu ne postane dolgočasno, ko se mora vsaka štiri leta smehljaje rokovati z nekim novim zahodnim voditeljem, s katerim skupaj obljubljata boljše odnose in še lepšo prihodnost, potem pa se, če ne prej, pa pred novimi volitvami v tej zahodni državi, vse skupaj sfiži.
Za nas na Zahodu seveda ni dvoma: za vsako krizo v odnosih z Moskvo so krivi Rusi sami. Putin nam je v četrtek spet ponudil dokaz, ko je govoril tem, da njegova država ne bo popuščala pred tujimi pritiski ali poslušala »dobronamernih« neželenih nasvetov iz tujine. Rusija ostaja trdno na svojih pozicijah, a tudi strah pred tem, da bi se »mi« spremenili, je bržkone odvečen. Zdaj je v nekaterih predelih EU ogromno bojazni, da se bo Trump na njihovo škodo pobotal s Putinom, a zgodovina, ki se je leta 2001 delno zgodila tudi na slovenskem ozemlju, nas uči, da kljub poskusom »ponovnega zagona«, ki jim bomo nedvomno priča prihodnje leto, dolgoročnih prijateljskih otoplitev med sovražnicama iz obeh hladnih vojn ni pričakovati. Ne le da se Rusija ne bo spremenila, tudi o ZDA velja tisto, kar je po zadnjih tamkajšnjih predsedniških volitvah izjavil dolgoletni vodja ruskih komunistov Genadij Zjuganov: »Spreminjali so se časi, tehnologije, vreme, le strategija Američanov ne.«
