Tiskane izdaje
Po desetletju slačenja na letaliških kontrolah in sprehajanja skozi rentgenske aparate smo v ZDA ta teden izvedeli, da je vse skupaj le cirkus za pitje krvi že tako razrvanim letalskim potnikom. Preizkus zanesljivosti sistema je namreč pokazal, da so varnostniki spregledali kar 67 od 70 primerov tihotapljenja orožja in razstreliva, ki so jih kot preizkus opravili ameriški agenti. Posledice bodo jasne, od zdaj bo letenje z (ameriških) letališč še bolj mučna izkušnja.
Letališki polom je močno razburil Američane, precej manj jih vznemirja vladni nadzor nad njimi, marca jih je skoraj polovica dejala, da jih to ne skrbi. Delovanje velikega brata ni tako nadležno kot sezuvanje in otipavanje na letališčih, v digitalni dobi je postalo skoraj prefinjeno in navidez nevsiljivo. Omogoča ga razvpiti domovinski zakon, ki je zrasel iz pogorišča newyorških dvojčkov, prestrašeni in zaskrbljeni Američani pa so z njim državi napisali prazen ček, da v imenu varnosti in boja proti terorizmu počne vse, kar se ji zdi potrebno.
Zakon so rutinsko podaljševali, Barack Obama je leta 2011 to storil kar med državniškim obiskom v Franciji. Toda dve leti pozneje je Edward Snowden razkril, kakšna nadzorna mašinerija je postala Nacionalna varnostna agencija (NSA) in zagovorniki državljanskih svoboščin so takoj začeli kampanjo proti razširjenim programom nadzora. Rezultat je torkovo sprejetje zakona Svoboda ZDA, s katerim so nekoliko pristrigli krila javno najbolj spornemu programu, množičnemu zbiranju podatkov o vseh telefonskih klicih v ZDA.
K temu je morda pripomoglo, da je tudi po trditvah NSA množično zbiranje podatkov o telefonskih klicih razkrilo le en teroristični načrt, pa še v tem primeru naj bi šlo za skoraj bizaren primer taksista iz San Diega, ki naj bi z Al Kaido povezani organizaciji v Somaliji poslal 8500 dolarjev. Toda kljub temu so varnostni jastrebi naredili vse, kar je bilo v njihovih močeh, da bi preprečili tudi to minimalno reformo, nazadnje so jo neuspešno poskušali razvodeneti z zakonskimi dopolnili.
Američani, ki se počutijo vse bolj varne, so postopno pripravljeni razgraditi obsežen nadzorni aparat, ki bi ga bili veseli v vsakem socialističnem režimu. Toda kritiki trdijo, da bo reforma komaj kaj načela delovanje NSA. Pot do podatkov bo sicer daljša, ker bo za vsako poizvedbo potrebna odobritev tajnega sodišča. Toda to po dosedanjih izkušnjah ne bo ovira, saj je sodišče v dobrih tridesetih letih odobrilo 35.434 prošenj za nadzor, zavrnilo pa natančno ducat.
Reforma ne vključuje nadzora nad tujimi državljani (in posredno tudi Američani, ki so v stiku z njimi), čeprav uradniki v Washingtonu trdijo, da so diskretno ustavili program za nadzor nad voditelji prijateljskih držav (česar jim zadnji ne verjamejo povsem). Ameriško nadzorno omrežje je tako komaj kaj načeto, kljub vsem črnogledim napovedim jastrebov v kongresu. Jasno pa je, da bodo ti ob prvem prihodnjem poskusu napada na ZDA ne samo ustavili vrnitev v normalnost, ampak še povečali varnostno državo.
