Krhko politično premirje

Politično premirje, ki so ga konec tedna sklenile stranke, postavlja zanimiva izhodišča za jesenski razplet. Janša je, to je zdaj jasno, krizo sprožil zato, da bi umiril koalicijske partnerice, in ne le zato, da bi stisnil v kot opozicijo.

Praske v vladnem peterčku med malo koalicijo Državljanska lista-Desus-SLS in med trdim jedrom SDS in NSi so se, kot je tipično za slovenske razmere, najprej pokazale pri ideoloških temah. Vsaj na videz se je torej vse začelo z rdečo zvezdo in praporščaki. Takrat je trojček prvič javno izrazil nezadovoljstvo z odločitvijo Janševega kroga. Vrh SDS, ki uspešnost vladanja enači z močjo koalicije, je ta signal očitno vzel zelo resno. Še zlasti ker se je v zakulisju zapletalo tudi pri za politične elite zares ključnih vprašanjih – kadrovanju v institucije, ki bodo upravljale državno premoženje. Kako oster je ta spopad, se je pokazalo s padcem kandidata SDS za člana uprave AUKN Vitoslava Türka, ki so ga »vrgli« prav poslanci male koalicije. Idile je torej konec. SDS ima skupaj z NSi 30 poslancev, za vse preostale glasove pa bo morala sklepati resne kompromise.

Napoved, da gre Janša v parlament po zaupnico, je torej udarila v že precej nevarna razmerja med koalicijskimi strankami, ki, mimogrede, o tej nameri sploh niso bile obveščene. V nekaj dneh so morale preračunati, kaj bi zanje pomenil padec vlade. Za Karla Erjavca in Desus dilem ni bilo prav veliko; stranka se je nemudoma postavila v vrsto za pogajanja z novo, levo koalicijo. Drugače sta se odzvali SLS in DL. Prva ima svoje naravno volilno jedro na desnici in zato težko prestopi v novo, levo ekipo. V podobnem položaju je Državljanska lista, ker je najbolj zaslužna za to, da je Janševa vlada sploh nastala.

Zato je bila misija Gregorja Viranta, ki si je najbolj prizadeval za time out in za preložitev spornih tem na jesen, lahko uspešna. Še posebno ker je bil odlog najboljša rešitev tudi za opozicijo. Ta ima še vedno težave sama s seboj in prav nič ne kaže, da bi bila kmalu sposobna za prevzem oblasti. In ker premirje, na drugi strani, tudi ni ublažilo koalicijskih napetosti, ampak jih je samo preložilo, je v javnosti znova oživela zamisel o tehnični vladi in o slovenskem »super Mariu«, s katerim bi država lahko prebrodila nov udar krize, ki ga zanesljivo lahko pričakujemo jeseni. A ima tudi ta ideja izhodiščno napako – da namreč tehnične vlade brez soglasja politike, predvsem Janše in Jankovića, ne more biti.

Očividci pravijo, da se je sestanek prvakov strank uspešno končal po tem, ko so se soočili s podatki, v kako katastrofalnem stanju je država. A nobenega dvoma ni, da so imele pomembno vlogo tudi politične kalkulacije. Nič drugače ne bo niti jeseni. Takrat se bo verjetno pokazalo le, da je Janša že zaigral svojo najmočnejšo karto. Ko bo naslednjič zagrozil z vnaprej izgubljeno zaupnico, jo bo skoraj zagotovo tudi dobil.