Krista nasledili šarlatani

Za Borisa Kristančiča tudi Rado Lorbek meni, da je škoda, ker ni postal dosmrtni Olimpijin predsednik.

Objavljeno
27. maj 2013 16.47
ima/kosarkarji 10
Eduardo Brozovič, šport
Eduardo Brozovič, šport
»Zavestno sem se odločil, da košarka ne bo vir moje gmotne eksistence. Toliko prekrasnih dogodkov in čustev me veže nanjo ...« je pred tednom priznal Boris Kristančič ob predstavitvi knjige Kristo, Kristo, Kristo! izpod peresa dr. Rajka Šugmana. Njegove besede bi vsem manj segle do živega, če ne bi šlo za eno od največjih osebnosti slovenskega športa.

V mladih dneh je bil najboljši košarkar AŠK in Olimpije, s katero je bil petkrat jugoslovanski prvak – dvakrat kot igralec in trener (1957 in 1959) in trikrat (1961-62 in 1966) »le« kot strateg –, reprezentant SFRJ, za katero je odigral 81 uradnih tekem. Nato je bil kar 25 let predsednik strokovnega sveta Košarkarske zveze Jugoslavije, v kateri je skupaj z Boro Stankovićem, Radomirjem Šaperjem, Aco Nikolićem, Rankom Žeravico in Mirkom Novoselom postavil temelje za fantastične dosežke številnih rodov, ob tem še prvi direktor Zavoda Stanka Bloudka ter spiritus agens gradnje Hale Tivoli in organizacije SP 1970 v Ljubljani, predlagatelj vključitve KZS v ustroj FIBA ... In nenazadnje diplomirani inženir gradbeništva, poslovnež, poliglot, mož, ki je že ob začetku 70. let prebolel raka z metodo izčrpavanja telesa, ter vizionar, za katerega Rado Lorbek meni, da je škoda, ker ni postal dosmrtni Olimpijin predsednik. Ker je človek nešteto ljubezni in dejavnosti, pač ni mogel živeti samo zanjo in od nje.

Boris Kristančič se je uveljavil v časih, ki niso bili povsem drugačni od današnjih. Denarja je bilo premalo, zato se je bilo težko ogniti »incestnemu« odnosu s političnimi veljaki. Vendar so se ti, kot denimo Stane Dolanc, zavedali, kje so meje njihovega znanja in o čem morajo odločati pravi strokovnjaki.

Ko se je kriza Uniona Olimpija sredi prejšnjega desetletja začela poglabljati in so jo začele oblegati tudi razne gusarske združbe, se je razvila zanimiva dilema, kako uskladiti sodelovanje športnih društev z državo, mestnimi oblastmi in gospodarstvom. Zahteve, naj se politika umakne iz športa in drugih področij, so se namreč križale s nebogljenostjo klubov, da bi sami kaj postorili zase, zato je nespodobna zaroka ostala edina rešilna bilka. Toda Delov intervju s Petrom Vilfanom je že leta 2006 ponudil naslov Zoran Janković ne bo rešil Olimpije. Res je ni, saj tudi po njegovem prevzemu županske funkcije vsako leto zdrkne kakšno stopničko nižje. Ji je pa pomagal do tolikšne mere, da še vedno diha. In če bi imela vizionarja Kristančičevega kova, bi lahko z malo denarja storila veliko več.

Vendar na žalost strokovnost vseh vrst že dolgo izumira. Kraljuje sodobno vodilo agresivnih šarlatanov, ki so izkoristili praznino: s čim manj znanja na hitro opleniti čim več in – pot pod noge. Ostaja le spomin na čase, o katerih Boris Kristančič pravi: »Včasih smo morali celo ukrasti žogo, da smo lahko igrali. Vrhunec pa je bila zmaga nad Realom v polfinalu lige prvakov, ko je popolnoma amatersko in slovensko moštvo ugnalo najbolj profesionalno zasedbo v Evropi. To je bil dokaz, da ni nujno treba imeti denarja. Imeti pa moraš vrednote ...«