Kritika kot klic na pomoč

Policisti so (pre)večkrat gluhi za pritožbe, ki bi pomagale odpraviti napake v njihovem delu.

Objavljeno
19. avgust 2013 15.41
iza*Policija
Mitja Felc, kronika
Mitja Felc, kronika
Vsakdo, ki oceni, da so možje postave med postopkom kršili njegove pravice, se lahko pritoži. Da obravnava ne bi bila preveč pristranska, se s pritožbo ne ukvarjajo na policiji, ampak ta roma v posebno službo pod okriljem ministrstva za notranje zadeve.

Med več sto pritožbami na leto se najdejo tudi takšne, s katerimi bi kršitelji radi zameglili resnico in se s pritožbo zoper delo policije radi izognili sankciji za storjene grehe. A se lahko obrišejo pod nosom, saj se v pritožbenem postopku ne ugotavlja odgovornosti za domnevno storjeni prekršek ali kaznivo dejanje, ampak to, ali je policist z izvajanjem policijskih nalog neupravičeno posegal v človekove pravice. Da ne bo pomote: pritožnik se s pritožbo zoper delo policije postopku proti sebi ne bo izognil.

Veliko pritožnikov piše o kršitvi osebnega dostojanstva zaradi neprimernega odnosa in komunikacije v policijskih postopkih. Pri obravnavi takšnega primera je treba tehtati med policijsko besedo in besedo pritožnika. Verjetno je jasno, kdo je v tem primeru zmagovalec, sploh ob pomanjkanju neodvisnih prič. Po drugi strani pa je treba vedeti, da morajo možje v modrem pri svojem delu požreti marsikatero težko in provokativno besedo in, naj mi oškodovanci ne zamerijo, je popolnoma razumljivo, da policistom med napeto situacijo sem ter tja uide kakšna neprimerna beseda. Kar sicer ni prav, a da je zaradi tega prizadeto osebno dostojanstvo, bi tudi težko trdili.

»Veliko je pritožb, ki se nanašajo na opustitve dejanj policistov, ki bi jih morali opraviti,« pravijo na ministrstvu za notranje zadeve. To pomeni, da imajo ljudje najverjetneje občutek, da jim policija kot žrtvi ni prisluhnila. Kritika je namreč lahko tudi klic na pomoč. In to bi moral biti za pristojne alarm. Ne v smislu, da se okrca policista, ampak da se ugotovi, ali bi svoje delo lahko v čem izpopolnili, izboljšali.

Eden takšnih primerov je bil raziskan pred časom, ko so po odredbi generalnega direktorja policije pregledali delo policistov in kriminalistov v primeru suma družinskega nasilja. Nadzorniki so ugotovili, da policisti tragedije pred vrtcem na Rodici pri Domžalah, ko je mož ustrelil partnerko in sodil še sebi, ne bi mogli preprečiti, a da predhodna obravnava primera le ni bila izvedena tako, kakor bi morala biti.

Omenjena zgodba se je, žal, končala tragično, a če malo ugibamo, bi žrtev nasilja ob morebitni pritožbi verjetno dobila odgovor, da je šlo vse po črki zakona in so policisti storili vse in še več, kar je v njihovi moči.

Gotovo so varuhi reda in miru (pre)večkrat gluhi za dobronamerne pritožbe, ki bi morda pomagale odpraviti sistemske napake v njihovem delu. Res je, da imajo zahtevno in odgovorno, včasih celo nevarno delo, za katerega bi morali biti tudi primerno plačani in nagrajeni. Vendar površno opravljanje zahtevanih in pričakovanih nalog zaradi nezadovoljstva, tiščanje glave v pesek in prepričanje, da so nezmotljivi, kritiko pa vselej jemati kot napad, bo privedlo do le še večje nepriljubljenosti. Človeško se je motiti in to se spodobi tudi priznati, še preden si stisnjen v kot.