Krivi so Nemci

Nekaj gnilega je na tej stari celini. Pa to niso množice tistih novoprispelih revežev, ki jim je Evropa skupaj s svojim velikim čezatlantskim bratom uničila svetlo prihodnost tam, od koder zdaj bežijo. Medtem ko številni evropski voditelji ne glede na politično orientacijo kar tekmujejo, kdo bo bolj ugodil svojim ksenofobičnim volivcem, se sesuvajo temeljne vrednote o Evropi brez meja in ljubezni do bližnjih, ki je vsaj na papirju temelj vladajoče evropske religije. V Bruslju, kjer so znali poenotiti to evropsko mineštro, ko je bilo treba zatreti Grčijo ali uvesti slaboumne sankcije proti Rusiji, si zatiskajo oči pred tem, da so nekoč skupni dogovori, kakor je dublinski sporazum o prosilcih za azil, že pokopani; če se bo tako nadaljevalo, se bo svojemu bridkemu koncu počasi približal tudi schengenski sporazum.

A vsega so seveda krivi Nemci, saj »migranti« nočejo v Evropo, ampak zgolj v to »obljubljeno deželo«, trdi veliki madžarski vodja Viktor Orbán. Ta zdaj velja za simbol protiimigrantskega evropskega voditelja, čeprav je njegova država v primerjavi s kako Veliko Britanijo zelo prijazna do beguncev, njegovi kolegi iz nekdanjega vzhodnega bloka, ki beguncev niti videli še niso, pa niso nič boljši. Res je ironično, da so največji ksenofobi zdaj med tistimi, ki bi še ne tako dolgo tega naredili vse, da bi zbežali čez železno zaveso, pa takrat v »Evropi« ni nihče bentil, da niso begunci, ker v vzhodnem bloku ni bilo nobene vojne, ampak zgolj ekonomski emigranti.

Rešitev problema ne bo preprosta. »Dublin«, ki so ga najprej pokopali v Grčiji, je mrtev, saj so zdaj vsi, vključno s sicer gostoljubno Avstrijo, postali tako »človekoljubni« do prišlekov, da jih avtomatično pošiljajo tja, kamor so si zaželeli – v Nemčijo. A tudi solidarnostne kvote, o katerih sanjajo v Bruslju, ne bodo nič rešile. Dokler bo veljal schengen, bodo begunci, ki jih bodo prisilno namestili v neželeni in neprijazni Sloveniji ali Slovaški, izkoristili prvo priložnost za pot naprej.