Kriza dvajsetih let

Prehod iz izobraževanja na trg dela je za številne mlade danes najbolj bridko obdobje. V rosnih letih, ko jim družba neskončnih možnosti na vsakem koraku dopoveduje, da imajo ves svet še na dlani, namesto aktivnega razvijanja potencialov z glavo butnejo naravnost ob mrzla tla.

Krila je eksistencialnemu udobju, ki so ga še uživali njihovi starši s široko paleto delovnih mest in stanovanj, bistveno prirezala gospodarska kriza. Mladi so za trg dela postali moteči, zato so predvsem zaradi želje po ohranitvi socialnih pravic podaljševali študij, s tem pa poglabljali ekonomsko odvisnost. Četudi število brezposelnih med njimi upada, je najmočnejši veter v jadra ugodnejše statistike opravljanje dela v negotovih oblikah, ki jim ne zagotavlja pravic in kožo z njihovih hrbtov reže z obveznim plačevanjem visokih prispevkov. Zaradi tega mnogi ne morejo poleteti iz domačega gnezda in si odgovorno ustvariti družine, neprestano pa živijo tudi v strahu pred izgubo dela in samospoštovanja.

Na njihov položaj vplivata še razvoj sodobne tehnologije in logika neoliberalizma, ki jim žugata, da so za brezizhodno stanje krivi sami. Če ste že izbrali napačen študij, jim kričita, zdaj prodajte svoje znanje in si delovno mesto pač ustvarite sami. Vendar novi trendi na trgu dela resno tresejo vzdržnost trenutnega zdravstvenega in pokojninskega sistema, na kar ne bo mogel odgovoriti vsak sam.

Volilni glasovi drugih družbenih skupin so za politične stranke pomembnejši kot njihovi, zato se je tudi trenutna vlada kljub pripisu v koalicijsko pogodbo, da so mladi zanje prioriteta, nanje spomnila tik pred volitvami. A jasno je, da ima družba največ od tistih vedoželjnih in delavnih mladih, ki jim podjetja ne ponudijo le priložnosti, ampak dostojne razmere, v katerih se lahko razvijajo, kjer so slišani in upoštevani.