Kriza je v resnici doma v Aziji

Ena danes najbolj priljubljenih besed je »preusmeritev«. Proti azijsko-pacifiški regiji se je usmerila Amerika pod vodstvom Baracka Obame. V to smer se giblje Rusija pod vodstvom Vladimirja Putina, čeprav iz popolnoma drugih razlogov. Tudi Indija pod taktirko Manmohana Singha bi se rada dotaknila obale Tihega oceana. Tako kot so v prejšnjem stoletju vsi zavohali nafto na Bližnjem vzhodu, tako zdaj vsi na Daljnem vzhodu poskušajo piti iz izvira razvojne energije.

Kaj pa Evropa? Stara celina se vrti okoli svoje osi. Prepričana je, da je v krizi, zato se je usmerila v lastno notranjost. Svoj nekdanji globalni evrocentrizem je nadomestila z lokalno egocentričnostjo. Gleda v lastno dlan in predvideva, da bosta Vzhodna Azija in poceni Kitajska še naprej stabilni. To pa je najnevarnejša past, v katero smo se ujeli po lastni krivdi. Še pravi čas moramo spoznati, da je svetovna ureditev trenutno toliko stabilna, kolikor je močan njen najšibkejši člen. To pa ni niti Evropska unija niti evro. Kriza je v resnici doma v Aziji.

Tako globoko, kot je Evropa zabredla v dolgove, tako močno na Kitajsko pritiska čas, ki ga je potrebovala in ga še potrebuje za bliskovit razvoj svojih gospodarskih mišic. Kitajsko gospodarstvo je doslej uživalo steroide zahodnega potrošništva. Zdaj ga čaka boleča streznitev, ki bi se lahko nevarno združila s potlačenim nacionalizmom, notranjimi frustracijami in podzavestnim strahom pred kakršnimikoli resničnimi spremembami.

Na Daljnem vzhodu se počasi začenja kriza. To se je pokazalo tudi takrat, ko sta kitajska patruljna čolna zaplula proti spornim otokom v Vzhodnokitajskem morju in ko so Kitajci in Japonci, polni jeze in sovraštva, začeli dvigati pest visoko v zrak. Je še mogoče pričakovati, da se bo Azija še naprej hitro razvijala, če se bo med dvema največjima gospodarskim silama pretrgala še zadnja nit medsebojne strpnosti, nad trgovsko racionalnostjo pa bodo prevladale nacionalistične strasti? Je Evropa pripravljena na tak razvoj dogodkov? In kaj bo z evrsko depresijo, če jo bo preplavila azijska evforija?

Iz evropskega zornega kota se zdi, da se vsaj Nemčiji ne godi slabo. Verjetno zato, ker se je pod vodstvom Angele Merkel usmerila proti Kitajski in njen izvoz se povečuje predvsem zaradi prodaje izdelkov na kitajskem trgu. Toda če bo kriza preplavila še azijsko-pacifiško obalo, je niti nemški industrijski stroj ne bo odnesel brez poškodb. Šele potem bodo tudi vsi drugi spoznali, kakšna je gospodarska zima brez ogrevanja.

Zato je treba izkoristiti jesenske dneve in se o vsem odkrito pogovoriti s kitajskimi voditelji. Vsemu, kar se dogaja na Daljnem vzhodu, se je treba posvečati vsaj tako pozorno, kot nas vznemirjajo dogodki na Bližnjem vzhodu. Usmeriti se je treba proti temu delu sveta, saj smo pravzaprav že vsi tam. Samo zavedeli se še nismo tega, ker smo okoli svojega dvorišča postavili previsoko ograjo.