Tiskane izdaje
Glede Portugalske še ni jasno, ali bo spomladi ob izhodu iz rešilnega programa potrebovala še kaj pomoči. Ciper leto dni po rešitvi že tako ne povzroča težav. Tudi podatki o gospodarskih gibanjih v Evropi so čedalje bolj spodbudni. Odgovor na vztrajno visoko brezposelnost imajo pripravljen: v teoriji zagon zaposlovanja zaostaja za gospodarsko rastjo. Še več, za delovna mest lahko naredijo največ vlade - z reformami. Vrh uspehov bo dosežen v prihodnjih tednih, ko bodo članice z evropskim parlamentom uskladile podrobnosti prihodnje bančne unije.
Tako je videti, kot da je eksistencialna kriza območja evra končana in da je glavna naloga njenih reševalcev predvsem sanacija posledic. Toda njihova narava ni le tehnična, marveč tudi vsebinska. Usodna za evropsko povezovanje. Razdor znotraj denarne unije bi bil težko bolj oprijemljiv. Južne članice se obravnavajo kot žrtve Berlina in Bruslja, ki da sta jim neusmiljeno vsilila zategovanje pasu. Na drugi strani je v državah na severu razširjen strah, da se njihov denar steka k nehvaležnim zapravljivcem ob Sredozemlju.
Tudi vprašanja priseljevanje, ki tri mesece pred evropskimi volitvami dobiva čedalje večje razsežnosti, je ena od posledic krize. V času nizke rasti in negotove prihodnosti pod pritiskom globalizacije ljudje postajajo bolj dojemljivi za strašenje pred tujim, pred priseljevanjem, pred potujčevanjem očetnjave. Referendum v Švici, ki je ena od najbolj uspešnih in bogatih držav s skoraj polno zaposlenostjo, je z neposredno jasnostjo pokazal, kaj se lahko zgodi, ko odločitev sprejme ljudstvo.
Referendum, za katerega se sprva na stari celini ni zanimalo veliko ljudi, je osupnil EU. Prost pretok ljudi, ki je dolga veljal za veliko pridobitev na stari celini in od njega si je pozitivne učinke obetala tudi napol pridružena Švica, je ne glede na njegove nedvoumne koristi postal jabolko spora. Z njegovo kritiko se krepi volilna baza Nacionalne fronte v Franciji, z njim podžigajo strasti konservativni politiki v bavarskih pivnicah, britanski premier David Cameron si pod notranjepolitičnim pritiskom z govorjenjem o omejitvah rešuje kožo.
V takšnem vzdušju se tako s kritikami »socialnih turistov« kot robantenjem čez »nedemokratično bruseljsko birokratsko pošast« krepijo populistične skupine. Četudi bodo na volitvah dobile več glasov, bodo v evropskem parlamentu ostale na obrobju. Preveč so raznorodne in sprte med sabo, da bi sploh lahko oblikovale enoten blok. A parlamentarna govornica in retorični izpadi izza nje so za populiste najboljše sredstvo za širjenje njihovih idej. Tako na vlade, ki neredko prevzemajo del njihovih politik, ne bodo več pritiskali le doma, marveč tudi iz Bruslja in Strasbourga.
