Krpanje »obsoletnega«

Kaj je novega, bi se lahko vprašali po münchenski varnostni konferenci, ki so jo vsi v Evropi s strahom in negotovostjo pričakovali predvsem zaradi novega, iz steklenice pobeglega »Trumpovega duha«. Nič, se glasi lakoničen odgovor: »Pri nas na Zahodu že 25 let samo staro popravljamo«. Kar velja tako za EU, ki nam je medtem začela že krepko razpadati (brexit), kot za Nato, ki ga celo sam vrhovni šef razglaša za »zastarelega«.

Vseeno pa je dobro, da je novi ameriški podpredsednik Mike Pence v Münchnu, dvakrat pa tudi v Bruslju (na sedežu Nata in EU), umiril vsaj največjo paniko, ki so jo na tej strani Atlantika povzročile »hitrostrelne« izjave Donalda Trumpa. Celo zelo dobro je. V paniki je težko trezno razmišljati, Nato, za katerega je Pence zatrdil, da »ostaja ključni steber Zahoda«, in odnosi z Evropo, »ki bo vedno najpomembnejša ameriška partnerica«, pa sta prepomembni zadevi, da bi se ju dalo po Trumpovo preobračati kar s tviti.

Penceov nastop je bil torej zelo dobrodošel. A samo do točke, ko je za Trumpa »obsoletne« razmere v Natu in zanj »brezperspektivno EU« v svojem govoru »popravil« nazaj na njihovo »staro stanje« pred Trumpovimi izjavami. Že naslednji hip, ko je začel govoriti o znova tudi vojaško močnejši Ameriki, ki ustrezno oboroževanje pričakujejo tudi od svojih evropskih zaveznikov, je bil to spet isti hitropotezni in poenostavljeni Trump, ki svet vidi precej po svoje, in za katerega niti njegovi ministri, naj se strinjajo z njim ali ne, v resnici ne vedo, kaj vse si bo še izmislil.

Edini uporabni nauk, ki ga je mogoče potegniti po münchenski varnostni konferenci in prvih obiskih Trumpovih mož v Evropi, se torej glasi: Čas je, da Evropa začne sprejemati svoje odločitve. In to sploh ne le zaradi Trumpa, ampak tudi zaradi Trumpa, ki je sam najboljši dokaz, kaj nas čaka, če v časih »post-resnice, post-Zahoda in post-reda«, kar je bil tudi moto münchenske konference, ne bomo uspeli najti korenito novih rešitev in njim primerno reformirati tudi mednarodnih institucij. Večini med njimi se je rok uporabe iztekel že s padcem »železne zavese«.

Bomo morali Evropejci zdaj bistveno več investirati v svojo varnost? Seveda. Tudi to. A že spet ne le zaradi Trumpa, ki bi mu bilo dobro dopovedati – če je že sam odkril, da ZDA še vedno potrebujejo Evropo, ne le Evropa ZDA – da varnost ni zgolj vojaška. Kako kompleksna je, kaže islamski terorizem, ki ga tudi ne bo mogoče uničiti samo z raketami in tanki, kar seveda velja tudi za za vse ostale krize. Z ukrajinsko vred.

Evropo, če se bo končo uspela zbrati, kar je nujno, sicer jo bo čas dokončno povozil, čaka cela vrsta izjemno težkih nalog. Nekatere, tudi če se bo treba postaviti po robu ZDA, so ji pisane na kožo, sveta pa jih, tako vsaj upamo, od nje tudi pričakuje. Sodelovanje namesto izključevanja je prva. Krepitev multilateralizma in temeljita prenova mednarodnih institucij, ne pa le razglašanje njihove »obsoletnosti«, je druga. Še najbolj nujno pa se je v vmesnem času zavzeti za učinkovito preprečevanje konfliktov in ne za iskanje njihovih vojaških rešitev.

Svojevrsten paradoks je, da ima Trump celo prav, ko trdi, da Amerika in svet potrebujeta povsem nove rešitve. Hudič pa je, da niti slučajno ne na Trumpov način.