Tiskane izdaje
Zgodovinsko, veličastno, epsko. Upajmo, da ne tudi neponovljivo. V vsakem primeru si velja to, kar se je ta konec tedna dogajalo v dolini pod Poncami, zapisati v trajni spomin in tudi v narodno zavest. Zmage in kristalni globusi Petra Prevca ter uspehi drugih slovenskih orlov resda niso takšne zgodovinske prelomnice, kot so bili junijski dnevi leta 1991, ko se je Slovenija osamosvajala. Je pa skakalno romanje naroda četrt stoletja pozneje prišlo ob prelomnem trenutku. In kot naročeno. Socialno, politično in svetovnonazorsko razklan narod je vsaj za nekaj dni našel nepretrgano vezivno tkivo in prepotrebni odmerek pozitivne energije. Ob izteku letalnice bratov Gorišek so bili kot eno Gorenjci, Dolenjci, Štajerci, Primorci, tisti, ki so za, in tisti, ki so proti žičnim ograjam.
Doživeli smo svojevrsten krst v Planici. Novi planiški nordijski center ni postal le skakalna meka, temveč katedrala slovenstva, glavni junak Peter Prevc pa sodobni Črtomir. V nasprotju s Prešernovim ni razdvojen med uporništvom in pokorščino, med eno in drugo vero, med zemeljsko in posmrtno ljubeznijo. Našel je samega sebe športno in osebnostno ter v svojem poklicu, ki je tudi njegova ljubezen, našel popolnost, ki ji tekmeci niso kos. Z lastno nadarjenostjo in trdim delom si je ustvaril raj na Zemlji.
Čeprav smučarski skoki še zdaleč niso najbolj razširjen ali najbolj bogat šport na svetu, je Prevc idol, ki mu je vredno slediti. Ne delajmo si utvar, pojutrišnjem v vsakdanjem življenju o planiški narodni enotnosti ne bo več ne duha ne sluha. Velik korak v pravo smer pa bo, če se bomo držali nauka, ki nam ga ob sanjski sezoni sporočajo Prevčeve zmage. Po najboljših močeh izkoristimo to, kar imamo. Morda bomo tudi najboljši na svetu.
