Tiskane izdaje
Radovan Karadžić je hladno sprejel sodbo kot človek, ki ne bo vrgel puške v koruzo samo zato, ker večina ni prepoznala njegovih najboljših namenov in ciljev. Kaj vem o političnem voditelju bosanskih Srbov, ki je bil obsojen, ker gre njegovi politični viziji zasluga za etnično čiščenje in genocid v Bosni in Hercegovini?
Spoznal sem ga, ko so nacionalisti vseh narodnosti prevzeli oblast v Bosni, kot prvaka Srbske demokratske stranke. Novinarskih konferenc ni začel, dokler ni prišel »njegov« Slovenec. Da bi vesoljnemu svetu oznanil, da Srbi ne bodo ovirali Slovencev, če si res želijo postati dunajski hlapci ali alpski Hrvati, svoje rojake zunaj meja pa prepustiti njihovi kruti usodi. Druga zgodba so Hrvati, ki lahko sanjajo o svoji državi kot svinja o koruzi.
Na mitingih resnice je pripravljal Srbe na vojno in jih svaril, da jih bodo Muslimani in Hrvati vse pobili, če ne bodo del nove Jugoslavije. Na usodni skupščini, ki je odločala o vojni in miru, je Muslimanom ponudil izbiro, ali sprejmejo podrejen položaj v Srboslaviji ali se odločijo za neodvisnost, ki bo tlakovana s krvjo. Muslimane je svaril, da bodo morda izginili kot narod, ker se v vojni ne morejo ubraniti.
Poslovilno srečanje na štiri oči z vrhovnim poveljnikom srbskih sil se je zgodilo sredi vojne vihre na Palah. V mednarodni javnosti so že krožila prva pričevanja o pokolu v Srebrenici, ki jih ni bilo mogoče preveriti, ker so bila množična grobišča zavarovana z minskimi polji. Z zadržkom sem segel v roko Karadžiću, ki je v prvem in najbrž do takrat edinem intervjuju za slovenske medije zanikal vse vojne zločine ali jih upravičeval z napadi muslimanskih sil na nedolžne srbske civiliste. Po mračnem pogovoru se nisem mogel otresti tesnobnega občutka, da si je umazal roke s krvjo.
Dopuščam tudi možnost, da je Karadžić rešil kakšno življenje ali da je poskušal preprečiti posamezne zločine. Poznam peščico primerov, ko so srbski voditelji pomagali pripadnikom nesrbskega prebivalstva, da so se rešili iz obleganega Sarajeva. Ni izključeno, da mu gre posredna zasluga, da sva s kolegom fotoreporterjem preživela na Kosovu. Na Palah je vodila mednarodno medijsko središče njegova hči, srbska paravojska pa naju je izpustila iz ujetništva, ko je temeljito preverila mojo vojno poročevalsko zgodovino. V očeh Srbov, ki so povzemali le njim všečne dele mojih vojnih reportaž, sem veljal za korektnega in verodostojnega novinarja.
Sodba je prišla in bo odšla, ljudje pa bodo živeli naprej, z izjemo več kot sto tisoč žrtev bosanske morije, ki so jih snovalci genocidne politike pognali v prezgodnjo smrt. Tudi če ne bi spremljal sojenja Karadžiću, ki je prilagajal obrambo predloženim dokazom haaškega tožilstva, me ne bi prepričal, da ni ničesar vedel o zločinskih podvigih rojakov pod njegovim vrhovnim poveljstvom. Sodba je obliž na rane žrtev, ne bo pa spremenila dejstva, da so številni politični voditelji že in še bodo ušli roki pravice.
