Tiskane izdaje
V nedeljo je na istanbulskem trgu Taksim na zborovanju, ki je potekalo pod sloganom »Za republiko in demokracijo!«, več deset tisoč ljudi klicalo k enotnosti in umirjanju napetosti, ki so v državi zavladale po spodletelem poizkusu vojaškega državnega udara pred desetimi dnevi. Shod za demokracijo in proti pučistom so organizirale opozicijske stranke, na ulicah pa se jim je pridružilo ogromno podpornikom vladajoče Stranke pravičnosti in razvoja (AKP). Njen vidni član in župan Istanbula je organiziral celo zastonj javni prevoz do osrednjega trga, ki so ga po padlem puču sicer v celoti »okupirali« privrženci predsednika Recepa Tayyipa Erdogana.
Na Taksimu je vihralo tisoče turških zastav. Vzdušje je bilo evforično. Množični shod – eksplozija turškega nacionalizma – je neposredno prenašala televizija. Nekomu, ki dogajanje v Turčiji spremlja le površno, se je lahko zazdelo, da je globoko in nevarno razdvojena država v času krize »stopila skupaj«. Predsedniku se je ob vsej javno izraženi podpori – opozicija, ki to ni – moralo na široko smejati.
Kot se na široko smeji vsakemu avtokratu, ki zaradi božjega sindroma in osebnostnih primanjkljajev izgubi občutek za resničnost in podobe družbeno-politične Potemkinove vasi sprejme kot neovrgljivo dejstvo.
Resnica o turški »enotnosti« je srhljiva.
V ponedeljek zjutraj so turške oblasti aretirale 42 novinarjev. Ti v sklopu ukrepov, ki veljajo v času izrednih razmer, lahko v priporu brez »razlage« preživijo do trideset dni. V soboto je predsednik Erdogan izdal dekret, s katerim je zaprl 2341 različnih institucij. Šol, univerz, nevladnih organizacij, humanitarnih društev, zasebnih bolnišnic, … V dobrem tednu dni po spodletelem poizkusu vojaškega državnega udara je bilo aretiranih, suspendiranih ali odpuščenih več kot 60.000 ljudi. Največ v šolstvu, vojski, sodstvu in državni upravi.
Čistka, ki je sicer v tišini in v manjšem obsegu potekala že vsaj tri leta, je presegla tudi najbolj pesimistična pričakovanja, a še zdaleč ni končana. Kljub temu, da je vloga v Združenih državah živečega klerika Fethullah Gülena pri poizkusu destabilizacije Turčije nesporna, je v množičnih čistkah je poleg maščevalnosti, političnega obračunavanja in betoniranja avtoritarnega režima mogoče zaznati tudi (najmanj) nastavke kulturne revolucije.Vrstijo se zgodovinske primerjave in reference. Moji istanbulski sogovorniki gredo celo tako daleč, da trenutno dogajanje v Turčiji primerjajo z islamsko revolucijo v Iranu leta 1979 - predvsem z njenimi posledicami.
To je tisto, kar iz dneva v dan bolj preganjani in že skoraj povsem izključeni progresivni, sekularni in urbani del Turčije najbolj skrbi. Ta del turške družbe, jedro slogana »Za republiko in demokracijo!«, se je v dneh po spodletelem puču, ki so ga vsi moji sogovorniki iz progresivne strani turškega (pol)meseca glasno obsodili, v strahu pred uličnim pogromom zaprl za stene svojih domov.
V nedeljo jih na Taksimu ni bilo. Tudi v prihodnosti Erdoganove Turčije jih ne bo.
